Marko Baloh o najtežji izmed šestintridesetih kolesarskih sezon

V Markovi osebni kolesarski izkaznici piše, da je ekstremni kolesar na dolge razdalje. Slovenski športni javnosti je dobro znan, v kolesarskem svetu pa spada med tiste, ki nikoli ne odnehajo in vedno stremijo med še več, še dlje, tja, kjer je še težje. 
 

Marko Baloh je pol človek pol kolo

Njegova športna zgodba se začne popolnoma drugače, kot bi si predstavljal nekdo, ki zdaj pozna njegove današnje rezultate. Pa ne, da ne bi maral športa, v otroštvu je poskusil vse, od gimnastike, nogometa, namiznega tenisa do karateja, ampak nikjer ni posebej izstopal. Je na svoji spletni strani o sebi zapisal Marko.

Kolesarstvo je bil prvi šport, ki ga je zares pritegnil in v katerem je videl (od začetka bolj upal na) priložnost za uspeh. Rekreativno je kolesaril že nekaj let in opravil že nekaj »ekstremnih« voženj, na primer od stare mame v Velenju do Viča v Ljubljani, kjer je bil doma. S sestro Andrejo in prijateljem Markom so za pot, dolgo okoli 80 kilometrov, potrebovali skoraj 6 ur.

Marka poznam vse od leta 1985 in v spomin se mi je najbolj vtisnil zaradi trenerskih pogovorov o njem. »Če potrebuješ lokomotivo, potem je to Baloh. Najbolje, da damo Baloha v ekipo, bodo ostali vsaj imeli zavetrje. Človek-lokomotiva, rojen kronometrist ...«

Posamična ali moštvena vožnja na čas, za to je narejen Marko Baloh. Če vas povrnem malce v kolesarsko zgodovino, moram napisati, da je bila nekoč najbolj čislana kolesarska disciplina, moštvena vožnja na čas, ki je bila dolga 100 kilometrov. Samo štirje kolesarji so sestavljali moštvo in od štarta do cilja na izmeno 100 kilometrov drvenja, mučenja bolje rečeno. Dve uri resnice je temu pravil Franc Hvasti, eden izmed najboljših kolesarskih trenerjev. In Marko je z dvema ekipama dosegel čas pod dvema urama. S tem rezultatom se malo kolesarjev na svetu lahko pohvali. Ampak, ne bom našteval Markovih uspehov, predolgo bi trajalo, obiščite njegovo spletno stran ali poglejte na Wikipedio. V teh 36-letih se jih je nabralo za dolgo branje.

Kljub skromnim začetkom je začela tleti želja po preizkušanju lastnih meja v tem športu. Kolo mu je dalo novo samozavest, saj je prvič v življenju izven šolskih klopi čutil, da mu nihče ni kos. Ko se je usedel na kolo, je njegova sramežljivost izginila. Postal je novi Marko, ki sicer ni bil serijski zmagovalec, saj ni ravno dober sprinter, je pa s svojo močjo mnogokrat krojil dirke in pomagal sotekmovalcem do zmag.

Ko se je njegova kariera cestnega tekmovalca bližala koncu, je začela rasti želja, da bi se preizkusil na ekstremni kolesarski preizkušnji, na Dirki preko Amerike. Za to dirko je izvedel preko televizije, saj je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja gledal dokumentarec o prvem Avstrijcu, ki je zmagal na omenjeni dirki, Franzu Spillauerju. Po enem izmed zmagoslavnih prihodov v cilj, ko je bil še vedno poln moči, se je trenerju utrnila misel, da bi bila dirka preko Amerike zanj idealna dirka. Glede na to, da je odličen kronometrist in je postajal vse boljši, kolikor daljše so bile dirke, je tudi sam čutil, da bi se lahko na RAAM-dobro odrezal. Ta misel se je zasidrala in čeprav je v času tekmovalne kariere ni bilo možno uresničiti zaradi obveznosti do kluba in reprezentance, je v nadaljnjih letih stalno tlela ... 

»Baloh je postal ekstremist, na RAAM gre!« Vsi smo prikimali, češ, da je to čisto razumljivo nadaljevanje njegove kariere. On je rojen ekstremist, čeprav takrat še nismo točno vedeli, če smo to prav izgovorili in kaj ekstremist točno počne. In potem pogled na zemljevid dirke čez Ameriko. Hudiča! A je to sploh kolesarstvo. Je, samo ekstremno je ...

Marka sem ujel ob koncu leta in ga prosil za nekaj stavkov. Z njim se je lepo pogovarjati, govori počasneje, kot goni pedala, a vse pove, njegove besede so izbrane, lepo izgovorjene, inteligentne. Poslušalec že po nekaj odstavkih skapira, da je on pol človek, pol kolo. Ne, nikoli ga nisem vprašal, ali to ve. Pol človek, pol kolo (Half man, half bike) je naslov ene izmed mnogih biografij o Eddyju Merckxu in ko sem to knjigo videl na polici ene izmed Londonskih knjigarn, sem najprej pomislil, da je to knjiga o Balohu.

Vprašal sem ga, kako je preživel koronaleto, kako mu kaže za naprej in v kakšnem stanju je po vseh prekolesarjenih kilometrih ...

»Leto 2020 je bilo moje 36. leto v tekmovalnem kolesarstvu. Ja, prav ste prebrali, tekmovati sem začel v kolesarskem klubu Astra Ljubljana daljnega leta 1985. In v teh letih prekolesaril več kot 800.000 kilometrov, vse je zabeleženo v zvezkih od prvega treninga dalje.
 
Se opravičujem, povedati bi moral nekaj o 2020… Letošnje leto se je začelo kot običajno, s 15. dobrodelnim kolesarjenjem v Milleniumu in kot že nekaj let z otvoritveno ultra-kolesarsko dirko na Floridi, kjer sem zmagal.

Vse je kazalo odlično v pripravah na glavni cilj sezone Red Bull Trans Siberian Extreme (RBTSE), dirko od Moskve do Vladivostoka v dolžini 9200km. Na pripravah na Kanarskih otokih konec februarja so že začele prihajati novice o nevarnem virusu, niti v sanjah pa si nismo predstavljali, da nam bo le-ta tako zelo spremenil življenje.
 
Domov smo se še srečno vrnili, potem pa #ostanidoma, zaprtje na občine, namesto pomladanske uživancije na slovenskih cestah smo bili primorani nazaj v kleti in na trenažerje. Aplikacija Zwift je opravila izvrstno delo pri motivaciji za treninge in celo pri socialnem vidiku kolesarjenja, saj druženje zunaj in tradicionalne runde kar nekaj časa niso bile dovoljene. Na Zwiftu smo se lahko družili in spoznavali nove prijatelje, s katerimi smo se kasneje poleti lahko celo dobili na kaki IRL rundici.
 
Kar se tiče dirk, je bila večina odpovedanih, nekatere kot RBTSE pa prestavljene na leto 2021. Nekaj dirk je bilo prestavljenih v virtualni svet, kar je bil zanimiv poskus in dodatna motivacija za dober trening. Ker so virtualne dirke le približek in nikakor ne morejo nadomestiti pravih dirk, sem se odločil, da dobro pripravljenost izkoristim za poskus izboljšanja svetovnega rekorda v kronometru na 1000 kilometrov. Konec julija je bil projekt uspešno izveden v Dobrovniku, poleg 1000 kilometrskega rekorda sem izboljšal še en kup krajših rekordov, od 100 km do 500 milj (800km).
 
Avgusta sem končno dobil priložnost za dirkanje na dveh ultra dirkah v Švici, ki sta se žal obe slabo končali. Tortour je bil prekinjen po prevoženi eni etapi in pol zaradi smrti udeleženca ob trku z motornim kolesom. Ultra-fondo Zurich-Zermatt pa sem končal po slabih 50-kilometrih v obcestnem jarku z zlomljeno lopatico in tremi rebri. Tako je bila zame tale žalostna Covid sezona zaključena. Po nekaj tednih mirovanja sem se vrnil na trenažer in Zwift, najprej zaradi nezmožnosti vožnje na cesti z roko v opornici, kasneje pa zaradi drugega vala epidemije.

Vse kar si želim v 2021 je, da bi premagali tale virus oz. ga s cepivom zajezili dovolj, da lahko ponovno zaživimo normalno, potujemo po svetu, se vrnemo na dirke in se družimo s prijatelji tako na kolesu kot v običajnem življenju. Vsem bralcem želim srečno novo leto 2021, predvsem pa ostanite zdravi!«