Maraton letos odpade, zgodba ostaja

Z vidika balance in vetra, ki se lovi v preklemanskihih paščkih čelade, je vzpon na Pavličevo sedlo nekaj najhujšega, kar te lahko na kolesu doleti. In to na Maratonu Alpe Scott.



Če kolesar pogleda statistiko tega klanca, potem lahko samo skomigne z rameni in si reče, da bo že šlo, če se bodo le noge vrtele. Kaj pomeni, da se nogi vrtita, vemo vsi, ki smo si kdaj pripeli številko na hrbet kolesarske majice. Lance Armstrong je temu pravil vrtenje nog brez verige, kar pomeni, da ko se ti nogi vrtita, imaš občutek, da si brez verige. Skratka, ko je kolesar v dobri formi, mu 5,6 kilometra in povprečen naklon 9,98 odstotka ne potiskata strahu pod čelado.

Če pa opaziš, da se z 842 v dobrih petih kilometrih dvigneš na 1339 metrov nadmorske višine, se že začneš praskati za ušesom, ampak to še ni vse. Ob spoznanju, da zna biti vzpon na Pavličevo sedlo zelo pasji, je treba upoštevati tudi dejstvo, da je treba do vzpona Maratona Alpe še priti. Do Pavličevih podplatov pa se pride prek Jezerskega vrha ali pa se privlečeš čez Logarsko dolino, kjer se ti najlepši pogledi s kolesa nenadoma zameglijo. Ampak prava stran Pavličevega sedla je smer iz Preddvora, doline Kokre, z idiličnega Jezerskega in njegovega vrha.
 

Trije vrhovi

Dirkaško gledano, Pavličevo sedlo nima pedigreja. Vse kaže, da so organizatorji vedno skrivali ta gorski biser. Ne verjamem, da so se jim kolesarji smilili in jih zato niso pošiljali tja čez, ker bi lahko to gorsko oazo preimenovali v navaden »bruh«. Dejstvo je, da so meje med državami padle v obdobju, ko so pri nas in v Avstriji padle tudi dirke. Izginile so s koledarjev.



Nekoč pa je bilo vse drugače, dirke so obstajale, a samo ena je bila taka, ki je povezovala sosednje države. Imenovala se je Alpe-Adria, a tudi ta ni sedla v Pavličevo sedlo, ki je skozi vso svojo zgodovino kolesarjem služilo le kot trening, in tudi to šele zadnjih dvajset let, prej ne, ker zanje preprosto ni bilo prevozno. Pavličevo sedlo je bil obmejni prehod bogu za hrbtom.

Danes je vse drugače. Kdor ljubi klance, se poda čez tri vrhove – Jezersko, Pavličevo sedlo in Črnivec. To so trije vrhovi, ki so obudili sanje Kamničanov, da so organizirali najlepši in najtežji kolesarski maraton v državi. Tukaj moram poudariti, da je ta naziv plod mojega speva o tej trasi. Ne vem, ali se ga da patentirati, vendar to niti ni tako pomembno, pomembneje je, da se je ta naziv prijel med vsemi kolesarskimi zaljubljenci. In res je tako.
 

Dirka s seboj

Maraton starta v Kamniku in gre prek Cerkelj na Gorenjskem, Preddvora, Kokre, Jezerskega in njegovega vrha v Belo, ki je že v Avstriji, prek Pavličevega sedla čez Logarsko dolino v Gornji grad in prek Črnivca nazaj navzdol v Kamnik. Točno 130 kilometrov in 2000 višincev! Krasna tura, čudovit maraton, seveda za tiste, ki se radi trpinčijo.

Vemo, da je maraton kolesarski izlet, ki ima zelo nespretno ime. Maraton Alpe Scott je pravzaprav dirka in le peščica je takih, ki ga prevozijo zaradi njegove lepote. Večina dirka s samim sabo in tekmeci. Izziv je premagati to traso, uspeh je priti okoli v dobrem času. Kaj je dober čas, pa si oglejte med rezultati prejšnjih let. V istem času, ko so Kamničani organizirali maraton čez tri vrhove, je kolesarska legenda Franc Hvasti organiziral tudi Izziv treh vrhov, ki je namenjen vsem slovenskim menedžerjem, ki se radi vozijo s kolesi. Izziv se je prijel in kar nekaj ponovitev je bilo.



Tako dobro poznam ta krog, da bi bilo lepo od mene, da bi spisal navodila za uporabo. To pomeni, da bi bralec po branju saj teoretično vedel, kaj ga čaka v teh 130 kilometrih. Ampak to lahko še počaka, lahko pa opišem vzpon po tem, ko ste uprizorili vratolomni spust z Jezerskega vrha do omenjenih podplatov Pavličevega sedla.
 

28, ne 32 ali 34 zob

Kompakt gonilka je »kraljica« Pavličevega klanca predvsem zato, ker ste prej morali premagati celoten vzpon do Jezerskega in še naprej do Jezerskega vrha. Nogi sta na poti med Jezerskim in Pavličem že napol prazni, zato veljajo posebni prenosi. Štirintrideset zob spredaj in osemindvajset zadaj vam bo olajšalo zobanje balance. Ne raje dvaintrideset, ne raje štiriintrideset zadaj. Da, vrtenje je vrtenje pedal, zobci so se z leti samo še namnožili. Pustite vrhunsko pripravljene rekreativce, amaterje in profesionalce, oni drugače kot s »klasiko « tako ne čutijo nobenega klanca. Skrbi imamo mi, ki spadamo med ljubiteljske kolesarje. Ker po dolgem spustu z Jezerskega nogi postaneta hladni, traja nekaj metrov, da se ogrejeta na vznožju klanca.



Ta preskok je najhujši, prvi ovinki navkreber tako zapečejo, da pomislite na flambiranje lastnih mišic. Ne ustrašite se, to ni še nič v primerjavi s tem, kar vas čaka v nadaljevanju. Maraton Alpe Scott je na sporedu julija in takrat je poleg naklona sovražnik še vročina. No, lahko se zgodi, da julijski dež ohladi glave na zelo nizke gorske temperature.

V vsakem primeru je to klanec, na katerem boste prav gotovo prekleli dan, ko ste se zaljubili v kolo. Pa vendar … ko vam bo najtežje, prestavite v najlažjo prestavo, poravnajte hrbet, pomaknite zadnjico na prvo polovico sedeža, primite zgornji del balance, rahlo pokrčite komolce in jih poravnajte z rameni, balanco vlecite k sebi, nevidno, a zelo močno, pedala potiskajte navzdol in vlecite navzgor.

Ne mečite se po kolesu kot golman, pogled naj bo usmerjen naprej na cesto in ne raziskujte razpok v asfaltu. Ko postanejo obrati prepočasni, stopite na pedala, a ne pozabite, da ste kolesar, in ne nogometni vratar … Uspelo vam bo, zagotavljam, saj vas bo lepota Pavličevega sedla tako lepo zmedla, da boste pozabili na vse porabljene vate.
 

Dolina, najdaljša na svetu

Res, da je danes skopana in prekopana in je promet skoraj nemogoč, a vse se bo uredilo in spet bo šlo naprej proti cilju. Ko preživite Pavličevo sedlo, sledi spust v Solčavo, zahteven, tresete se od napora, ki vam ga je dodal Pavlič, slabo vidite, žejni in lačni ste postali. Dolina je sicer krasna, a vi gledate zgolj svoja bidona, zobate frutabelo, računate kilometre do Luč. 
 

Najtežji del tega maratona je 

Ne, najtežji del ni ne Jezerski vrh in ne Pavličevo sedlo. Najtežji del pride v Radmirjah in se prek Gornjega gradu vleče do Črnivca. V tem delu trase pride faktura, ki jo je treba plačati, na računu pa je cela dotedanja pot iz Kamnika do Preddvora in naprej čez oba klanca in oba spusta. 

Vzpon na Črnivec je ... je zadnji vzpon in na vrhu se vse začne. Če boste na maratonu potem, vas bodo prijatelji in sovražniki ravno tam zgoraj napadli. Spust v dolino proti Stahovici in cilju v Kamniku je tehnično zahteven, zelo hiter, nevaren zaradi slabe ceste in takrat se vidi, kdo je še pri sebi in kdo ima še kaj moči. Pa vendar, letos maratona ni, in če boste traso prevozili samo za trening, potem se le ustavite na vrhu Črnivca, spijte kavo in se šele potem spustite v dolino, tako vam bo trasa ostala v prijetnejšem spominu.