Kolesarimo z upanjem (pa tudi s solzami)

Zgodba je pravzaprav preprosta. Eden izmed naših prijateljev je v Kijevu, drugi je v Moskvi. No, v bistvu jih je kar nekaj v Kijevu in kar nekaj v Moskvi.

Poznamo se. Opravljamo isti poklic. Imamo še eno skupno strast, kolesarjenje. Vsako leto se morda celo srečamo na svetovnem prvenstvu novinarjev, ki kolesarijo.

Zdi se, da letos na prvenstvu v Nemčiji verjetno ne bo Sergeja iz Kijeva in Andreja iz Moskve.

Sporočila, ki jih dobivamo od Sergeja iz Kijeva in prijateljev Moskve, so nekaj, česar si še pred mesecem dni nismo mogli predstavljati.

Zagotovo lahko kot navadni ljudje, pomagamo vsak po svoji vesti, kot novinarji pa, da o tem pišemo; upam, da tako, da ne rušimo mostov v prihodnost, pač pa, da stvari skušamo razumeti in da ne pozabimo, da so naši prijatelji na obeh straneh meja te nesmiselne vojne.

Dva večera nazaj sva se slišala s prijateljem Petrom de Grootom, nizozemskim svobodnim novinarjem. Druži naju prijateljstvo, ki smo ga stkali skupaj s še enim nizozemskim kolegom, Karlom. Karla ni več med nami, do smrti ga je pred leti pred našimi očmi povozil avtomobil na kolesarski dirki, svetovnem prvenstvu novinarjev. S Petrom naju je to še bolj povezalo, čeprav se malokrat srečava. Vojna v Ukrajini je, kako bizarno, povezala še več ljudi. Vsi govorimo o miru.

S Petrom de Grootom sva se, v moči svoje nemoči, odločila, da skušava nekaj malega dodati na svoj način: v soboto bova, on na Nizozemskem in jaz med Slovenijo in Hrvaško, odpeljala vsak 100 kilometrov s kolesom, v podporo našemu Sergeju, našim kolegom iz Rusije, ki so v hudi stiski, in v spomin našim kolegom, ki so umrli ali bili ranjeni med poročanjem iz Ukrajine. Pridružilo se nama bodo tudi nekateri prijateljev iz tujine, članov svetovnega združenja novinarjev kolesarjev.

Italijanski prijatelj, novinar Gian Paolo Grossi, ki je iz Ukrajine poročal z Eura 2012, je zapisal, da so njegove misli in molitve zdaj namenjene vsem tem ljudem, njegovo srce je vsak dan strto zaradi tega, kar gleda na televiziji. In dodal.

»Naslednji teden bom gostil mater in njeno malo hčerko, ki prav zdaj zapuščata Odeso. Med potjo v Italijo se bosta ustavili v Ljubljani, da se spočijeta od dolge poti. Z upanjem (pa tudi s solzami).«

Vsak pomaga po svoje, Gian Paolo zagotovo veliko bolj, kot midva s Petrom. Vojne v soboto ne bomo mogli ustaviti. Morda pa lahko, kdor želi, svojo sobotno vožnjo s kolesom ali tek ali sprehod, pač karkoli, kar bo počel, naredi v podporo koncu vojne v Ukrajini S Petrom de Grootom upava, da nama tako uspe ohraniti mostove med nami, ki pišemo in ki kolesarimo, mostove, ki se lahko vsak hip zrušijo, in to za dolgo časa. Mostove, ki bi lahko ostali porušeni tudi po koncu vojne.

Včeraj pozno ponoči je Peter zapisal, da bi bil najin pokojni prijatelj Karl prvi, ki bi se pridružil najinima simboličnima početjema, v soboto. Seveda bi se. Sam celo čutim, da bo vozil z nama. Pravzaprav nami, skupaj s Polono, Mihom, v miru Istre. Morda se nama pridruži še kdo, tu, v Sloveniji in še kje, in v znak podpore objavi svoj spomin na družbenih omrežjih, če želi, seveda - povsem enako bo vredno, če bo stvar pač le storil in to zadržal zase.

Kot je zapisal prijatelj Gian Paolo Grossi: Z upanjem (pa tudi s solzami).

Morda je to lahko kamenček pri obnovi razrušenega.