Kako ocenimo prehransko stanje starostnika?

Če je naš zdravstveni sistem sposoben vsakemu posamezniku, ki ima težave s srčnim utripom, narediti elektrokardiogram, potem moramo v zdravstveni sistem uvesti tudi standardizirane meritve sestave telesa pri prehransko ogroženih posameznikih. Problem podhranjenosti starostnikov se vleče že leta. 

Prehransko stanje starostnika je ključni, odločilni dejavnik njegovega zdravja. Ker starostniki predstavljajo delež populacije, ki se najhitreje povečuje, se njihovo prehransko stanje kaže tudi v obremenitvah zdravstvenega sistema. Odslikavo tega problema videvamo pravzaprav vsakodnevno pri osrednjih dnevnih poročilih, ko poročajo o brutalnih posledicah bolezenskega stanja covid-19 za starostnike, še posebno tiste, ki zbolijo v domovih starejših občanov (DSO).
 

Globalni problem za zdravstvo

Za razumevanje pomena prehranskega stanja starostnika na njegovo zdravje je potrebno poznavanje presnovnih sprememb, ki spremljajo staranje organizma. S staranjem fiziološke funkcije popuščajo, telo se tudi težje odziva na dražljaje iz okolja. V ozadju tega dogajanja je predvsem popuščanje hormonske regulacije, živčnega in imunskega sistema, kar se izraža v slabšem delovanju telesnih celic, organov in organskih sistemov.

Zato je s starostjo vedno bolj pomembno, da telo ostane »v vaji«, zlasti z gibanjem. Ker pa je telesna dejavnost za telo naporna, mora biti podprta z ustrezno prehrano. To zahteva znanje klinične prehrane in specifičnih prehranskih priporočil za starostnike in različna kronična bolezenska stanja, ki jih še dodatno presnovno obremenjujejo. Tako postane individualno naravnana telesna dejavnost skupaj z ustrezno prehrano in drugimi dejavniki zdravja (spanje!) ključni regulator presnove starostnika, ki zadržuje telesno propadanje in omogoča vzdrževanje funkcionalnih struktur organizma.

Ker je z leti rezerve vedno manj in postane posameznik vedno bolj občutljiv za stanja, ki načenjajo njegove telesne rezerve in presnovno ravnovesje, postanejo prehranski in gibalni ukrepi še bolj pomembni. Ob tem je še posebej treba opozoriti na stanja, ki vključujejo obdobja stradanja, ko se posamezniki lotevajo različnih »diet« ali drugih prehranskih manevrov, ki načenjajo telesne rezerve. Posledice so znane in vodijo v začarani krog psihofizičnega opešanja, ki se kaže kot krhkost. Krhek starostnik pa je nato še manj odporen, da se spopada z izzivi okolja, kar je pot do prezgodnje smrti.
Zato je pri oceni zdravstvenega stanja starostnika ključno, da znamo oceniti njegovo stanje prehranjenosti in zaznati zgodnje simptome in zanke krhkosti.

Podhranjenost starostnikov je problem z brado

O problemu podhranjenih starostnikov, zlasti v DSO, govorimo že leta. Leta 1988 so na pobudo predhodnice sedanje Evropske unije začeli veliko evropsko raziskavo, imenovano Seneca. Vanjo je bilo po specifični metodologiji vključenih 2586 starostnikov iz 12 držav in 19 mest. Raziskava je prikazala relativno nizko stopnjo podhranjenosti pri starostnikih, ki živijo v skupnosti, pri starostnikih, ki živijo v DSO, pa je bil delež podhranjenih zelo visok, od 30- do 60- odstoten. Še več, 40 odstotkov vseh starostnikov, ki so bili sprejeti v bolnišnico zaradi kakršnega koli obolenja, je bilo podhranjenih. Visoke številke so potrdili v številnih kasnejših raziskavah, na problem opozarjajo tudi pri nas. Leta 2019 je bil na to temo celo objavljen javni poziv organizacije Srebrna nit z naslovom Želimo boljšo prehrano starejših v domovih starejših občanov.
 

Kako določimo podhranjenost pri starejših?

Problem podhranjenosti starostnikov se torej vleče že leta in zdi se, da odločevalci pozabljajo, da bomo vsi enkrat stari in morebiti tudi prebivalci DSO. Če bomo podhranjeni in neaktivni, nas bo vsako bolezensko stanje, ne samo covid-19, pokopalo zelo hitro.

Nam pa sedanji položaj vsekakor ponuja zelo močno doskočno desko, da se tega problema pospešeno lotimo.
Prvi korak je, da uvedemo presejanje na prehransko ogroženost za vsakega starostnika. Bodisi v ambulanti družinske medicine bodisi v institucijah, v katerih so. Za presejanje uporabljamo enostavne teste, ki so dokaj verodostojni.

Naslednji korak je, da je pri vseh, ki so prehransko ogroženi, treba izvesti strokovno osnovano oceno prehranskega stanja. Če je naš zdravstveni sistem sposoben vsakemu posamezniku, ki ima probleme s srčnim utripom, narediti elektrokardiogram, potem moramo v zdravstveni sistem uvesti tudi standardizirane meritve sestave telesa pri prehransko ogroženih posameznikih. Z meritvijo sestave telesa lahko ocenimo delež mišične mase in to je danes tudi izhodišče za začetek prehranske in gibalne terapije vsakega posameznika.

Ta izhodišča so tudi nastavek za naslednji prispevek, ki bo prikazal nekaj praktičnih pristopov za oceno sarkopenije (izgubo mišične mase) in krhkosti.