Kako izgorelost zdravijo šušmarji?

Pogosto me kontaktirajo kolegi »s terena«. To ne pomeni samo, da se klinična prehrana postopoma uveljavlja kot del medicinske obravnave posameznika, pomeni tudi, da nam poznavanje presnovnih sprememb pri bolezenskih stanjih z ukrepi klinične prehrane omogoča reševanje zdravstvenih problemov.

Stanje na terenu je vse prej kot rožnato, kar bom prikazala s primerom imaginarne pacientke. Opis njenih kliničnih težav kaže utrinke iz vsakodnevne prakse.
 

Problem

Kolegica me je kontaktirala zaradi obravnave hujše oblike izgorelosti. Pacientke srednjih let so se lotile bolezenske težave, ki jih uvrščamo v stanje izgorelosti, in jo dobesedno potisnile v posteljo. Načele so njeno telo in dušo. Izgorelost je skurila njeno zanimanje za družino, službo, življenje. Hrana ji je postala odveč, pomoč je iskala v prehranskih dopolnilih. Zaradi šibkosti je obležala. Ker navodila »po zdravi« pameti v tem stanju ne pomagajo, jo je pregledal psihiater. Ugotovil je, da je moteno tudi psihično stanje, pacientka je imela številne strahove, bila je nekritična do stvarnosti.

Takšen pacient nujno potrebuje pomoč, predvsem usmerjanje v smiselne terapevtske postopke, in spodbudo, da ne obupa. Stanje je bilo še bolj zapleteno, ker je zaradi šibkosti obležala v postelji, še dodatno shujšala in oslabela. Rešitve je pričela iskati tudi zunaj konvencionalne medicine, na prvem mestu z različnimi nepreverjenimi testiranji svojega stanja in prehranskimi ukrepi, ki so se navezovali na te teste. Manipulacije s prehrano (»diete«) so vrstile, doma so se kopičila prehranska dopolnila.
Stanje bolnice pa se skoraj ni popravilo. Mesece. Mogoče so nekoliko pomagala le zdravila, ki jih je predpisala psihiater.
 

Vprašanja ob izgorelosti

Ob takšni situaciji se družinskemu zdravniku postavljajo številna vprašanja. Zavedati se moramo namreč, da je prehrana vir energije in hranil za presnovo, ki je očitno v stiski. Že na prvi pogled je mogoče prepoznati podhranjenost (shujšanost, šibkost), in ko se nekoliko poglobimo vanjo, postopoma začenjamo razumeti, da tudi zaradi nezadostne (in nepravilne) prehrane telo ne more pogasiti ognja izgorelosti.

Zato ponovimo, kaj je izgorelost. To je spekter motenj delovanja telesa, nekatere poznamo danes že na molekularni ravni. Simptomi in znaki izgorevanja namreč kažejo motnje ravnovesnih sistemov, ki se v končni fazi manifestirajo tako, da molekularno orodje v boju proti stresu (predvsem hormoni), potem ko so izčrpa in načne lastno telo, propade tudi samo. Tako se ne iztirijo le presnovni procesi, dodatni problem je, da je načeta tudi hormonska regulacija, ki omogoča, da se organizem
regenerira.



Neustrezna prehrana s premajhnim energijskim vnosom in neprimernim vnosom posameznih hranil stanje izgorelosti zaradi podhranjenosti še poslabša! Podhranjenost je namreč vstopnica za (dodaten) presnovni stres. Za prepoznavo presnovnega stanja posameznika pa je poleg znanja medicine potrebno še poglobljeno znanje presnove in hormonskih motenj. Že z malo osnovnega znanja pa je jasno, da ga ni dopolnila, ki bi lahko izgorevanje spravilo v red.

 

Kaj se dogaja na prostem trgu šušmarjev?

Izgorelost in še podhranjenost negativno vplivata tudi na psihično stanje in razsodnost bolnika. V tem stanju so bolniki, ki v brezupu iščejo rešitve, prava tarča za šušmarje, ki jim obljubljajo rešitve v oblakih. Za drag denar seveda. Na primer s testi, ki jih je tudi ameriška agencija za zdravila (FDA, Food and drug administration) opredelila kot teste brez resne medicinske vrednosti in zavarovalnice v ZDA njihove uporabe ne plačujejo.

Na njihovi podlagi nato laični (dobesedno) terapevti diagnosticirajo presnovne motnje(!) in predpišejo prehranske dodatke. Ki jih seveda tudi sami prodajajo. Ti »terapevti« so pogosto lastniki certifikatov različnih tečajev in so prepričani o svojem prav. Znanje si na teh tečajih pridobijo na svojo izhodiščno izobrazbo, ki praviloma ni medicinska. Ekonomisti in podobni profili nato pogosto razlagajo delovanje človeškega telesa brez strokovnega znanja fiziologije, bolezenske procese presnove pa brez medicinskega znanja.

Tako se je ta družinska zdravnica znašla v situaciji, ko je bolnica prišla k njej z različnimi diagnozami, ki sicer spadajo v genetiko in presnovo. Dobila jih je na prostem trgu, čeprav so za njihovo objektivno diagnosticiranje potrebni zahtevni testi, in ne le vzorec urina. Še več, za interpretacijo takšnih testov je ključno dobro poznavanje molekularnih sprememb v človeškem telesu. Diagnoze ji je »napisal« računalnik, »terapevt« pa ji je glede na zapisano predpisal prehrano in dopolnila, ki bodo njeno presnovo popravila. Seveda jih je tudi prodajal. Tako je bolnica uživala več kot 10 dopolnil, za njo je bilo že nekaj »diet«.
Kolegica je spraševala, ali jo lahko napoti na prehransko obravnavo.
 

Lahko to težavo sploh rešimo?

Težko. Že hiter pregled »terapevtskega plana« je pokazal nepoznavanje osnovnih presnovnih zakonitosti. Bolnica je nekritična zaradi psihične nastavitve in podhranjenosti. Tudi če izvedemo strokovno prehransko obravnavo, se verjetno ne bo držala navodil in se ne bo odrekla prehranskim dopolnilom. Strokovni nasveti namreč nikoli niso tako pompozni kot šušmarjeva prodaja. In ker je trg prehranskih dopolnil reguliran tako kot prodaja krompirja v supermarketu, tudi nikoli ne vemo, kaj pravzaprav bolnik uživa. Ali so te substance mogoče škodljive v stanju izgorelosti, stresne presnove, hormonskih motenj in podhranjenosti? Ali so škodljive na daljši rok?

Pojavlja se še veliko drugih vprašanj. Kdo lahko stopi na prste »terapevtom«, ki uporabljajo nestrokovne teste in postavljajo zdravstvene diagnoze? Ali pa »zdravijo« z različnimi prehranskimi manipulacijami brez znanja medicine.
Dokler bodo pacienti sami izbirali te terapevte, kritično ali nekritično, bo trg terapevtskega šušmarjenja cvetel in pacienti bodo sami svoje žrtve.