Pred tremi dnevi, v nedeljo, sem se zgodaj zjutraj vračal iz Izole
nazaj na Gorenjsko. Seveda sem zavil z avtoceste. Planinsko polje je krasila le ena malo večja luža. Kratka jutranja odstiranja so me nato povabila do Cerkniškega jezera.
Slivnica je bila coprniško mrka, brez optimističnih jutranjih svetlob. Zato jih je bilo, v kratkih postankih ob delu jezera, čudeža narave, veliko več.
Še vedno imam v spominu nekaj Delovih naslovnih, črno belih fotografij čolnov ob jezeru. Še na črnobeli film jih je zapisal prijatelj,
Jure Krajc, ki je delal v fotolaboratoriju Dela. Nad obalo Cerkniškega jezera, blizu vasi Otok pa imel hiško. Jure pozna štiri letne čase presihajočega, do 10 m globokega jezera, ki je
Janezu Vajkardu Valvasorju prineslo članstvo v londonski kraljevi družbi, kamor je poslal na terenu zbrana vedenja o tem čudežu narave.
Nisem pa vedel, da je nadučitelj
Jožef Žirovnik leta 1898 napisal knjigo Cerkniško jezero z zgodovinskim in geografskim opisom jezera, okolice in ljudeh, ki so tam živeli. Žirovnik v knjigi piše tudi o pravljici o tem, kako je nastalo jezero. Ozadje je ljubezen med dvema mladima, z dveh takratnih gradov in do konca sprtih graščakov s Karlovškega gradu in Šteberka. Nadučitelj, ki je živel in delal v Cerknici je pokopan na božji njivi v Zg. Gorjah nad Bledom. Prvič, ko bom šel tja prižgat svečo očetu, bom poiskal tudi njegov grob.
FOTO: Mirko Kunšič/Delo
Z ljubeznijo do Cerkniškega jezera, ki poplavljeno prekrije več kot 26 kvadratnih kilometrov površin, se ga je, pred več kot 26 leti, lotila tudi
Andreja Peklaj, mojstrica fotografije pri FZS, ima tudi naziv AFIAP pri mednarodni FZ FIAP. V samozaložbi je pred 26 leti izdala knjigo Cerkniško jezero, Unesco ji je zanjo podelil Znak desetletja. Pred 13 leti je izšla druga, dopolnjena izdaja CJ- skrivnostno presihanje. Leto kasneje ji občina pripne za promocijo najvišje priznanje »12.junij«. Nadaljuje z razstavo Planet Jezero in Bila sem ptica. Cerkniške impresije je zapisovala na dia filme.
FOTO: Mirko Kunšič/Delo
Danes droni omogočajo neverjetne posnetke, samo pravi čas je treba biti na pravem delu Cerkniškega jezera.
Domišljam si, da sem nekaj takih utrinkov doživel minulo nedeljo, ko se je svetloba igrala z zalitimi močvirskimi travniki, ko so se zdela trstišča kot močvirki pragozdovi, ko je orel začel z nizkim preletom jezera, ki je, zaradi obilnih padavin, dodobra napolnjeno.
FOTO: Mirko Kunšič/Delo
Nedeljsko poplesovanje belih čapelj v močnejšem vetru se je zdelo, kot matineja za kakšno večjo predstavo. Seveda bi zlahka zdržal ob jezeru in ga občudoval iz Slivnice, ves dan. Vseeno je bil tudi krajši postanek na več lokacijah foto obliž.
Še posebej, ker me različno osvetljeno trstičevje spominjalo na akvarele, bratranca, slikarja
Franceta Slana. Občudoval sem jih že davno tega. Le da nisem vedel, da so to lahko impresije, odsevi, prebliski tudi s tega jezera ...
FOTO: Mirko Kunšič/Delo
FOTO: Mirko Kunšič/Delo
FOTO: Mirko Kunšič/Delo
Komentarji