Hrvaški Monte Carlo je najlepši s kolesa

Kolesarska magistrala izven turistične sezone, ji pravimo kolesarji. To je od oktobra do velike noči. Nedelja je bila prekrasno spomladanska, temperatura zraka je dosegla 15 stopinj in kolesarji smo kot martinčki prilezli od vsepovsod. Midva iz hladne Gorenjske.

Primož Roglič: Fantje, če ne veste, sem bil včasih smučar skakalec

Triurni trening na dvojki je imel sin, jaz pa dirko. Kadar trenira na dvojki, potem me vzame s sabo, če res, res nihče drugi ne more. Vendar, tokrat sem bil tudi v vlogi turističnega vodiča. Pač, nov je med kolesarji, in vse zimske priprave opravijo na drugi strani, največkrat v Strunjanu ali v Poreču.

Tam pa so drugačne ceste, predvsem pa so milijonkrat prekolesarjene. Večina slovenskih kolesarjev v zimskem času kolesari po hrvaški Istri, malce manj po slovenski.

Razlog niso samo višje temperature, ki pa ob morju niti niso v času morske inverzije. V tem času je Kras mnogo prijetnejši, temperatura je višja in nikoli se ne plazi megla. Razlog, da je hrvaška Istra popularnejša je tudi, ker je tale naša preveč hribovita. Klanci v zimskem obdobju pa niso ravno na kolesarjevem meniju. Tudi na hrvaškem je vse valovito, vendar se najdejo tudi dolgi ravni odseki.

Opatijska magistrala

Cesta, ki pelje iz Opatije proti Plominu, Voziličih, je prav gotovo ena najlepših v tem delu sveta. Seveda, če imate radi morje. Kdo pa ga nima v tem letnem času? Klancev, pretirano strmih in dolgih, ni, pogled na morje, otok Krk in Cres pa te spremlja dobrih trideset kilometrov v eno smer. In če obrneš, ko zagledaš visok dimnik termo elektrarne v Plominu, imaš obrnjeno sliko še na vrnitvi.

Opatija je središče riviere z najdaljšo tradicijo v turizmu Hrvaške, saj so ga začeli razvijati že leta 1844. Razkošne vile iz časov Avstro-Ogrske, moderni novi hoteli, urejene zelene površine so povsod, zanimivi kipi in enajstkilometrsko obalno sprehajališče Lungomare; vse to očara, ko prvič obiščeš Abiazzo, po italijansko.

FOTO: Mavric Pivk/Delo 

FOTO: Mavric Pivk/Delo 

Razvoj Opatije v tistem času je pospešila železniška povezava Reke preko Ljubljane z Dunajem in Reke z Zagrebom. Plemiči iz Avsto-Ogrske so imeli blago morsko klimo v bližini Reke raje kot tisto v okolici Trsta. Začela se je gradnja luksuznih vil in hotelov. Pozidava je bila narejena v rekordnem času.

Večina starih vil s takratnega časa je danes obnovljenih, nekatera tudi spremenjena v hotele, zaradi arhitekturnega razkošja mestu Opatija pravijo kar hrvaški Monte Carlo. Plaže so betonirane in urejene v kopališča med enajstkilometrsko razsvetljeno obalno sprehajalno potjo, ki se imenuje po Francu Jožefu I.

FOTO: Mavric Pivk/Delo 

FOTO: Mavric Pivk/Delo 

Opatija se ponaša tudi s številnimi parki in kipi, eden od njih je dekle z galebom, ki so ga postavili leta 1956 in je še danes osrednja fotografska točka mesta. Skozi zgodovino so mesto obiskali številni znani obrazi, Albert Einstein, Robert De Niro, Vladimir Ilič Lenin, Anton Pavlovič Čehov … Imajo tudi hrvaško ulico slavnih, kjer se najdejo imena iz športa, znanosti, kulture ali umetnosti, ki so doprinesli promocijo države v svetu, kot so Nikola Tesla, Janica Kostelič, Rade Šerbedžija, Ivo Robič pa ima svoj spomenik pred najbolj luksuznim hotelom Kvarner. Ampak o njenih lepotah ne gre izgubljati besed, mesto je enostavno nujno treba obiskati, če ste kolesar ali ne. 

Kolesarski vidik(ovac)

Za kolesarja specialkarja je najprej pomembna kilometrina, šele potem lokacija in višinski metri. Cesta od Opatije, točneje iz Voloskega do Voziličev je odlična. Skozi center sicer posuta z jaški, ampak v celoti bi ji dal oceno štiri od pet. Najin namen je bil najprej tri ure njegovega kolesarjenja na dvojki, mojega, pa kolikor se da. Kolesarji tekmovalci imajo za voljo treninga svoja določena območja, cone treninga. Te so lahko sestavljene na podlagi srčnega utripa, moči, tempa in nešteto drugih količin. Tako lahko v načrtih treninga vidimo, da so sestavljeni iz treninga v coni 1 oz. aktivne regeneracije ali pa intervalnega treninga v coni 5.Torej nedeljski trening je bil v njegovi coni dve. To je bila moja cona štiri. Ampak, ker je začetek sezone in pod čelado ni pretirane pameti sem sledil.

Opatijska Balinjerada, kjer se maškare z improviziranimi štirikolesniki spuščajo po glavni mestni ulici. FOTO: Jure Eržen/Delo 

Nekje pred vidikovcem na vrhu klanca, ki je nad Plominom, je predlagal, da bi prekolesarila 100 kilometrov in ne tri ure. Vprašal sem kako bo na to reagiral trener, pa je odgovoril, da na planu treninga lepo piše, da je treninga za tri ure, če pa se počutiš dobro, pa lahko tudi tri in pol ure. »In jaz se danes počutim odlično! In velika hvala tebi, da si me pripeljal sem, ta cesta je res čudovita!« Kaj, češ drugega reči, kot prikimati, če pride pohvala iz ust lastnega otroka. In sva šla 50 kilometrov v eno smer in prišla do vasi Zajci. Nad to vasjo je eden najstrmejših klancev v Kvarnerju in Istri in zato sem bil vsevišnjem še kako hvaležen, da je ravno spodaj podčrtal petdeseti kilometer. 

Plomin s svojo termoelektrarno. FOTO: Mavric Pivk/Delo 

Vidikovac na vrhu klanca. FOTO: Mavric Pivk/Delo 

Lahko bi naredila krog pod Učko in se vrnila v Opatijo, ampak potem ne bi še enkrat imela med kolesarjenjem tako čudovitega razgleda na morje, otoka Krk in Cres. Zato sva po petdesetih kilometrih v eno smer, obrnila in šla po isti cesti nazaj.

Klanec iz Voziličev je minil mirno. Verjetno zaradi dveh gelov. Preostanek poti pa je minil megleno ob najbolj sončnem pomladanskem dnevu. Zaradi moje cone štiri, ki je bila na trenutke tudi v petki. Cilj v Voloskem je bil čudovit. Spomnil sem se ga v torek. Misija; otroku predstaviti eno izmed najlepših cest v tem delu sveta je uspela. Ni je mogel prehvaliti niti med žvečenjem rižote. Doma je celo izjavil, da je fajn imeti takega očija, že zato, ker pozna vse najlepše ceste v Istri, pardon Kvarnerju. Moja aritmija se ni ponovila, ni pa rečeno, da se ne bo do konca februarja. Fotografiranje mi ni uspelo v celoti. V Delovem arhivu sem pa našel nekaj čudovitih fotk iz objektiva Mavrica Pivka in Jureta Eržena. Vsekakor, specialkarjem priporočam to cesto.