Hrbtenica: funkcionalna stabilnost trupa

Nova definicija »stabilnosti jedra«

Funkcionalna stabilnost trupa je v zadnjih letih deležna precejšnje pozornosti tako na raziskovalnem področju kakor tudi na področju vadbe. Tako se vas je večina, ki se vsaj rekreativno ukvarjate s športom, verjetno srečala s priporočili za krepitev mišic trupa ali pogosto imenovanimi vajami za stabilnost jedra (ang. core stability). Kljub razširjenosti pa je koncept pogosto pomanjkljivo razumljen in v praksi osiromašen na vaje za razvoj moči velikih mišičnih skupin trupa. Te so seveda pomembne za stabilnost trupa, vendar je že same ne zagotavljajo.


Funkcionalno stabilnost lahko poenostavljeno in s praktičnega vidika opredelimo kot sposobnost nadzora položaja in gibanja hrbtenice znotraj fizioloških obremenitev in meja gibljivosti, brez nevarnosti nenadzorovanih ukrivitev, gibov prek meja gibljivosti ali zlomov. Gre torej za veliko širši koncept, na katerega kompleksnost opozori že anatomska sestava. Človeška hrbtenica je namreč večsklepna struktura, katere glavni funkciji sta varovanje hrbte­- njače in prenos obremenitev med zgornjim delom telesa in medenico.

Hrbtenica je nosilni steber, ki mora hkrati omogočati tudi gibanje. Najmanjša funkcionalna enota je tako gibljivi segment, ki je sestavljen iz dveh sosednjih vretenc in pripadajočih mehkotkivnih struktur. V ledvenem delu se sosednja vretenca med seboj stikajo v dveh pravih sklepih in prek medvretenčne ploščice. V vsakem od gibljivih segmentov je možno gibanje v vseh treh ravninah, kar omogoča raznosmerna gibanja, a hkrati pomeni izziv za ohranjanje stabilnosti. Ne smemo pozabiti na medenični predel, ki ga s vidika stabilnosti prištevamo k stabilnosti trupa in tako pogosto govorimo tudi o stabilnosti ledveno-medeničnega kompleksa.

 

Gibljivi segment je najmanjša funkcionalna enota hrbtenice

Zgolj pasivne strukture (vretenca, vezi, vezivne ovojnice) ne omogočajo zadostne podpore hrbtenice. Ta se brez podpore mišic ukrivi že ob delovanju sil, ki so veliko manjše od teže zgornjega dela telesa. Potrebna je torej aktivna podpora, ki varuje hrbtenico pred čezmernimi gibi in omogoča vzdrževanje pokončnega položaja. Bergmark (1989) je mišice trupa razdelil v dve skupini in jih opisal s klinično uporabnim konceptom lokalnih in globalnih mišic. Mišice, ki potekajo med medenico in prsnim košem in se vsaj na enem koncu priraščajo na vretenca, prištevamo k lokalnemu sistemu.

To so predvsem globlje ležeče mišice, katerih naloga je vzdrževanje mehanske togosti hrbtenice in nadzor gibanja med sosednjimi vretenci. H globalnim mišicam prištevamo večje mišice, ki prečijo več gibljivih segmentov in ležijo bolj površinsko. Aktivacijski vzorci globalnih mišic kažejo na njihovo kombinirano vlogo stabilizatorjev trupa, generatorjev navorov in prenašalcev obremenitve med spodnjimi udi, medenico, hrbtenico, trupom in zgornjimi udi. Obe skupini ves čas delujeta vzajemno, pri čemer globalni sistem uravnoteži velike zunanje sile do te mere, da jih lahko lokalni sistem obvlada.



Za zagotavljanje stabilnosti je torej potrebno nenehno uravnavanje mišične aktivnosti, za kar je odgovoren centralni živčni sistem. S koordiniranim povečanjem mišične aktivnosti se stabilnost hitro poveča in že razmeroma nizka aktivnost mišic lahko zagotovi zadostno stabilnost trupa. Pomen natančnega upravljanja gibanja posameznega gibljivega segmenta hrbtenice sta že v devetdesetih potrdila priznana raziskovalca na področju stabilnosti trupa Stuart Mcgill in Jacek Cholewicki.

Ob raziskovanju biomehanike hrbtenice z videofluorografijo (rentgenska tehnika) med izvajanjem dvigov s tal (mrtvih dvigov) pri vrhunsko treniranih dvigalcih uteži sta namreč po naključju posnela trenutek poškodbe. Dvigalci uteži so praviloma med dvigi ohranjali vsak gibljivi segment nekoliko znotraj fiziološkega obsega giba, približno 1–2° od končnega obsega giba. V trenutku poškodbe je šlo za trenutek do prekomernega giba v enem od gibljivih segmentov. Raziskovalca sta dogodek razložila kot napako v nadzoru mišične aktivnosti, saj je segment presegel mejo fiziološke gibljivosti le za krajši čas. S pomočjo tega modela lahko razložimo tudi poškodbe, ki se zgodijo ob povsem neobremenjenih gibih, kot je na primer obuvanje nogavic ali umivanje obraza. Izkaže se torej, da je za varno gibanje potreben učinkovit živčno-mišični nadzor.
 

Za stabilizacijo trupa pomembne mišične skupine

Pomen živčno-mišičnega nadzora

Ta se še posebej izrazi med hitrim gibanjem, ko se stabilnostne zahteve zelo hitro spreminjajo. Zavestno povečanje mišične aktivnosti v takih razmerah ne more zagotoviti stabilnosti zaradi časovne zakasnitve, povezane z zavestnim aktiviranjem mišic. Za zagotavljanje stabilnosti v dinamičnih pogojih je tako potrebna samodejna koordinirana aktivacija mišic trupa. Centralni živčni sistem zagotavlja samodejno aktivacijo na dva načina, kateri od obeh mehanizmov bo prevladoval, pa je odvisnosti od (ne)predvidljivosti sil, ki delujejo na telo/trup.



Kadar lahko motnjo stabilnosti predvidimo (kot v primerih hotenih sprememb smeri gibanja; udarci, meti, itd.), centralni živčni sistem vnaprej aktivira mišice trupa. S tem se v večji meri izniči učinek motnje, potreba po korektivni aktivaciji mišic pa se občutno zmanjša. Samodejna predaktivacija mišic temelji predvsem na predhodnih izkušnjah in se postopno izoblikuje skozi ponovitve. Učinkovita samodejna predaktivacija mišic trupa je ključnega pomena za učinkovito gibanje v skoraj vseh športnih aktivnostih. S tem se zagotovi trden temelj za izvedbo perifernih gibov udov. Kibler in sodelavci v pregledu literature o vplivih stabilnosti trupa na gibalne sposobnosti poročajo, da medenično-ledveni predel po nekaterih podatkih prispeva kar 50 % kinetične energije in sile med meti.

Podobno velja tudi za spodnji ud, kjer se za doseganje visoke hitrosti gibanja stopala med brco žoge izkaže za ključno dobra aktivacija mišic upogibalk kolka. Poleg neposrednega vpliva na izvedbo gibalnih nalog distalnih delov telesa pa dobra stabilnost trupa omogoči tudi povečanje aktivacije mišic udov in intenzivnejšo in bolj učinkovito izvedbo giba. Drugi mehanizem živčno-mišičnega upravljanja so samodejni odzivi na motnje stabilnosti, ki niso pričakovane (zdrs, nepričakovani kontakti v športu itd.). Centralni živčni sistem se na take motnje odzove z refleksno aktivacijo mišic trupa. Vloga refleksnih odzivov je tako pretežno varovalna in ji bomo več pozornosti namenili v prihodnji številki.
 

Predaktivacija mišic trupa zagotovi stabilno osnovo za gib ter omogoči prenost sil

Funkcionalna stabilnost trupa je torej potrebna za učinkovito izvedbo skoraj vseh aktivnosti zgornjih in spodnjih udov. Analizo položaja, gibanja in stabilizacijskih vzorcev trupa je smiselno vključiti tako v obravnavo različnih poškodb in preobremenitev zgornjih in spodnjih udov kakor tudi v vadbo za razvoj sposobnosti izvedbe perifernih gibalnih nalog. Sodobne metode nam omogočajo objektivno vrednotenje posameznih vidikov, odgovornih za zagotavljanje funkcionalne stabilnosti trupa (moč in vzdržljivost mišic, gibljivost, samodejne pripravljalne akcije in reakcije), in tako lahko ukrepamo veliko bolj usmerjeno in učinkovito. Z razvojem in praktično preventivno, terapevtsko in raziskovalno uporabo naštetega se ukvarjamo tudi v naši razvojno-raziskovalni skupini.