Danes prehitevam svoj dan

Pravijo, da nič na svetu ni večno. Zakaj so obžalovanja tista, ki dajo teži preteklosti težo spoznanja.Je tisti trenutek, ki ga imamo, res tako malo vreden, da se šele kasneje spominjamo kaj smo imeli in kaj bi lahko imeli.

Kdo sodi komu, ko gre za besedo oprosti? Kdo določa, kdo oprošča, kdo nemo zre in kdo le posluša? Zakaj vsi govorimo » le enkrat se živi«, če nobeden od nas realno ne živi ta trenutek.



Kdaj pa bo iskreno čas za nova oblačila? Za ogled predstave? Za koncert, ki si ga tako dolgo že želimo obiskati? Kdaj bo primeren trenutek, da pokličemo starega znanca? Da peljemo mamo na kosilo? Da babici pokosimo travo? Pa nova pričeska, mogoče nakup novega avtomobila? Da se zopet s »staro gardo napijemo«? Čas zase, čas za šport, za zdravo hrano? Za potovanja?

Jutri, mogoče drugo leto ali enkrat že…mogoče. Nikoli, mogoče nikoli. Ta nikoli je vedno preblizu razuma in realnosti. Besedo vedno, zasenči garanje in prevzame pobudo besedam »saj tega ne potrebujem« .
Ne govorim o nekem razkošnem življenju, niti ne o razsipavanju denarja, sploh ne. Govorim o malenkostih, ki nam pomenijo toliko, pa si jih ne vzamemo.

Nočem in ne bom govorila o času v katerem se trenutno nahajamo. Vsi! Pa čeprav grem vsakodnevno težko skozi »medijsko vprašanje« Ali smo se res začeli zavedati besede samoumevnosti?
Poskusimo za trenutek ubežati klicu stanja in se iskreno vprašajmo » smo pred tem živeli drugače?«
Smo si na zgoraj navedena vprašanja pogosto odgovarjali pritrdilno?

Jaz ne.. pa sem »mojster« o prepričevanju sebe in drugih. » Vladar časa in uživanja«
Prav vsak dan znova mi vest potrka na vrata in mi reče » Kako pogosto najdeš razlog zakaj danes tega ne narediš«? Preveč pogosto. Včasih je težko najti notranji mir, ko se ta pomeša z barvami pričakovanj in želja svojih najbližjih. Tukaj ne govorim o prilaganju, ne govorim o podrejanju v odnosih. Govorim o pritisku, govorim o kompleksu družbe, katero soustvarjamo mi.
Nisem ponosna nase, ko sem v situaciji, ko nevede »potisnem« ljudi. Ko imam sama s seboj problem razčistit situacijo, a jo raje prevalim na nekoga, ki dela ali vidi drugače kot jaz.

To obsojanje, te sodbe, ti očitki… Izhajajo iz nas samih. Mi smo oni, katerim koža poka po šivih. Prav naše ogledalo je polno prahu, da se »nam ni treba pogledati vanj«.
Na živce mi gre, da so trenutki, ko smo dobro, srečni in zadovoljni tako zelo redki. Moralo bi biti obratno. Na svetu smo, da strmimo k boljšim samim sebi, da drug drugemu lepšamo vsakdan ... In šele, ko pride do težave, takrat je čas za položaje reševanja le teh.



Ne dolgo nazaj mi je nek gospod rekel » Ljudje smo neumni, da smo dovolili, da so naše pravljice iz otroštva izgubile svoj pomen. Da ne verjamemo več v nič in da se nam zdi vse tako butasto in bedno. Zaključil je z mislijo, »veš Špela, začeli smo razmišljati in to nam je vzelo tisto modro nebo svobode, če le lahko ohrani delček otroka v sebi. »»
»Ammm malo sem zajecljala in po tiho rekla lahko, bom.
V roke sem vzela svoje najljubše pravljice in jih prebrala. Brala sem na glas in z nasmeškom na obrazu. Skupaj s svojimi liki sem potovala daleč, daleč nazaj… Odšla na večerjo s trnuljčico, s sedmimi kozlički sem spila čaj in z rdečo kapico poplesavala sredi gozda.

Začela sem z osnovo…Potrpežljivost, čas, ki ga posamezniki potrebujemo. Odpravila sem se na delavnico z otroci in se naučila potrpljenja.

Vsak, da nekaj nekomu in skupaj smo ta nepremagljiv mozaik človeštva. Tudi vzamemo si, včasih preveč in to boli. A boli z razlogom. Tej lekciji se bomo pač celo življenje smejali in vedeli, da nam je dala vetra. Verjeli v boljši jutri, vztrajali pri dobrem in se borili za to. Ljudi ne bomo več obsojali in jim podajali nalepke.

Zadnje čase me dogodki okoli mene puščajo praznih besed. Ljudje vse preveč tonemo v samoto. Zatekamo se k raznimi odvisnostmi in nasilju. Depresija je uničujoča in boli. Boleča je za ljudi okoli, kaj šele za posameznika. Želela bi si, da ne gremo vsi mimo teh ljudi. Da si pomagamo in da komu mogoče preprečimo pot k pogubi. Ljubezen nosimo v srcu in spoštovanje v objemu..

Tudi, če za sekundo podvomim in se izgubim, vero do ljudi in ljubezni nikoli ne izgubim.

Bodite sami svoja pravljica in sem pa tja se le prelevite v svoje najljubše junake.


***
Špela Mezek, rekreativka, ekonomistka in bodoča diplomantka novinarstva.