Bruce Lee ali konca ni nikoli

Včasih, pred dvema desetletjema, je bilo eno boljših vprašanj, zakaj so se ljudje začeli ukvarjati s športno rekreacijo. Danes so se stvari dovolj močno spremenile, da je dobro vprašanje, kje so meje med športno rekreacijo, ki je zdrava, in ono, ki morda ni več. Ne za telo in tudi ne za glavo. Torej, kje je meja, ko se dobri nameni začnejo spotikati na poti, ki vodi v manj lepe sobane našega življenja.

Hrana, ki nam lahko pomaga umreti

Najboljše vprašanje pa bi bilo, morda, kje se športna rekreacija sploh začne. In kaj je, ne le kakšen je njen status ali vloga ali pomen, pač pa njeno bistvo, ki ga lahko doda sobivanju nas vseh.

Kje se naše gibanje začne, in to tako, da bo koristno za naše zdravje? Najprej telesno, saj lahko le iz tega – z nekaj sreče na poti, seveda – nastaja relativno zadovoljen človek. In morda nekoč celo nastane.

Ampak, se zdi, da bi morali biti zadovoljni že z nedovršno obliko glagola, torej da stvari nastajajo. Morda je to celo bolje, kot da nastanejo, saj nastajanje pomeni napredek, genezo, razvoj, nenehno spreminjanje, spoznavanje, kakovostnejše obvladovanje naše poti.

Pred dnevi sem bil v Italiji, s prijatelji pri prijateljih, vozili smo se s kolesi, v sebi primernih skupinah. Sebi primernih pomeni, da je bila zahtevnost primerna za telo in da smo imeli svoje počutje pod nadzorom, v prevodu, da smo se vse urice na kolesu dobro počutili.

V eni izmed skupin je bil tudi Kitajec, ki živi v Nemčiji, že dolgo, in sčasoma sva se toliko zbližala, da mi je povedal marsikaj o sebi. Kolesariti je začel zato, ker je moral nekaj storiti z manj dobrim delom svojega življenja.

Bil je zanimiv model. Nič ni bil hud, ko sem ga prosil, ali ga lahko kličem Bruce Lee, saj je bilo njegovo pravo ime zame nekoliko prezahtevno, tako za pomnjenje kot za izgovarjavo, Brucea Leeja pa imajo vsi radi.

Izobražen, razgledan, razmišljajoč, srečen na rezervni pogon, torej malo nesrečen ... Verjetno bi moral zapisati v obratnem vrstnem redu. V pogovoru sva ugotovila, da mu, čeprav kolesari, vseeno manjka družbe.

V v glavnem slovensko govoreči skupini je Bruce Lee neskončno užival, je povedal večer pred slovesom. Ker smo se na poti dobro razumeli in se ob večerih veliko smejali, jasno, po kranjsko opremljeni s kozarcem v roki.

«Veš,« mi je dejal, »z ženo, ki jo imam zelo rad, se ogromno pogovarjava. Nimava otrok, po nekakšnem dogovoru ... Tako je kolo nekako in moj otrok in prijatelj in moj čas, ko razmišljam. Ampak, veliko vozim sam. Zdi se mi, kot sem ugotovil te dni, da mi manjkajo povsem navadni pogovori, kot jih imamo zdaj tu, mi, v tej naši zgodbi.«

No, Bruce Lee, sem mu dejal, zdaj si v Zmajevem gnezdu. Nasmehnil se je. To je naslov kultnega akcijskega kung fu filma, v katerem blesti in s katerim si je večno slavo priboril pravi Bruce Lee.

Seveda sva govorila še o marsičem, neskončno bolj pomembnem, kot je pozno jesensko potepanje po Emiliji Romanji. A če se ne bi gibala in naju to ne bi povezalo, bi, vsaj sam, izgubil dragoceno izkušnjo. Zdi se mi, da se veselim najine nedovršene prihodnosti, da naju bo še povezovala, saj je Bruce Lee obljubil, da pride prav v srčiko Zmajevega gnezda. V Slovenijo.

Rezervni Bruce Lee je duhovit, izjemen kot razmišljajoč, uspešen v v svojem poklicu in prepričan, da človeškemu življenju mirnost prineseta potrpežljivost in stanovitnost. Nekoliko tudi gotovost, da se v življenju stvari, z nekaj sreče, ne bodo obrnile na slabše.

Veliko ljudi je takih kot moj novi kitajski prijatelj. Kljub neskončni količini stikov, ki jih ima, je včasih nekoliko osamljen, in zato si je izbral najboljšega prijatelja. Ne, ne kolo, pač pa gibanje. Tako prevetri glavo in zmaji, ki se podijo po njegovem gnezdu, ne morejo zmagati, nikoli.

Gibanje, zakaj? Znanstveniki, ki se povezujejo z mislimi, kaj je v življenju pomembno, se sprašujejo, ali ne bi morali videti svojih teles zgolj kot posode ali orodja – lupine, ki imajo same po sebi malo vrednosti, če vidimo telo kot ločeno in neodvisno od uma?

Morda nisem razumel prav. Zdi se mi, da je to lupino treba napolniti, da je smiselna in da ima svoje dobro mesto v življenju. Prepričan sem, da je zdravo telo osnova vsega, kar nam ponujajo možgani.

Ljudje smo rojeni dualisti, sami o sebi razmišljamo kot o telesu in onem drugem. Prepričujemo se, da gre za dve različni stvari. Potem, nekoč, morda ugotovimo, da se dobro počutimo, ko najdemo presečišče obojega. Gibanja in mišljenja, lahko je tudi obratno.

Zlasti za najbolj ranljive populacije bi se lahko del prihodnje strategije javnega zdravja začel z vadbo uma, pravijo, in to tako, da bi um prepričali, kako pomembno je, da sprejme vse, kar mu ponuja telo. Um je jedrska elektrarna, ki omogoča vse, telo je plutonij, ki ga žene.

Kje naj se gibanje začne, da bi šli otroci na pot s čim boljšo popotnico, da se bo njihov um razvijal v neskončnosti, o kateri se nam, ki že malo dišimo »po cipresah«, sploh ne sanja?

V družini, ne glede na obliko. In na čim več poteh v naravi in v zelenem, ob vodah, tudi skalah, pesku, zagotovo pod vedrim nebom. Violina v drobnih ročicah in prvi stavki v tujem jeziku naj nastajajo skupaj z veseljem otrok v igri. V gibanju. Gibanje je igra. Športna rekreacija je igra.

Moj Bruce Lee je na novo oživel, ko je odkril, kako drugače delujejo njegove misli, ko se giba.

Odganjati stres z gibanjem pomeni, da imamo pri razumevanju gibanja še veliko prostora. Gibanje pomeni pretočnost misli. Čistost misli. Zavedanje svojih dejanj. Skrb za kakovost svojih dejanj. Zavedanje, da je oblika dejanj pomembna, a zelo malo, če jo primerjamo z vsebino.

V svojih dejanjih nikoli nisi sam. Seveda sta pomembni tudi stanovitnost in potrpežljivost.

Če si dovolj potrpežljiv, nekoč lahko spoznaš tudi Brucea Leeja. Dva dneva skupnega kolesarjenja in dva večera kakovostnega pogovora te lahko brcnejo leta naprej.

Moj Bruce Lee je agnostik, ne verjame v boga, a zdi se, da temu, da kitajska filozofija razume življenje kot enotnost človeka in nebes, nekako ni mogel uiti.

Nekatere stvari težko razumemo, sumimo pa, da so večje od nas. Včasih iščemo odgovore, za kaj gre. Zdravo telo je dobra osnova, da nas iskanje odgovorov lahko razveseljuje vse življenje.

Dobro za na pot je, če se to začne že v družini. In potem traja in traja. Za vse Brucee Leeja tega sveta.

Da se dobri nameni našega gibanja začnejo spotikati, ko nam zmanjka vsebine v naših mislih, pa je ono, s čimer imamo opraviti odrasli. Nedovršni glagoli so nekako najboljša oblika gibanja, se zdi.