Bitja, ki si želimo le eno, živeti in biti srečni

Odnosi se tičejo vseh nas in so ključni že od našega rojstva naprej. Odnose gradimo v družini, prijateljstvu, v službi in s partnerjem.

Prevečkrat govorimo o prilagajanju in potrpljenju, kar je dosti lažje, kot slediti sebi, se razvijati in zaznavati svoje želje in potrebe. Zgraditi svoj jaz v svojem prostoru z dojemanjem in sprejemanjem drugega, pa se mi zdi ključen in najbolj pomemben izziv, ki odpira vrata v dolgotrajen proces odnosa.

Posameznik je eno, a sestavlja celoto dveh. Tisti, ki si dovoli, da se lahko v vseh svojih pomanjkljivostih razvija v svojo unikatno popolnost, je srečen človek. In le srečna ženska, moški, oče, mati, brat, sestra ali prijatelj, ima lahko srečno partnerstvo.
Postavljati meje in graditi temelje ...

Nič kolikokrat se po dolgih letih vprašamo, v čem je smisel? Ali pa zakaj je tako kot je?
Če opustimo svoje hobije, sanje, cilje,... Komu naredimo uslugo? Kaj je dopustljivo, moralno in kje je meja med prilagodljivostjo in podrejanjem?

Se za voljo partnerja ali ljubezni spremenimo? Ali ugodimo svojimi potrebami ali potrebami partnerja? 
Obstaja zdravilo oz. recept za normalni partnerski odnos? 
Kar je za nekoga normalno, je za drugega bizarno. Kar sprejema en, drugi tega ne zmore. Ko v iskanju partnerja podležemo pritisku in normam družbe, smo na koncu samo mi oškodovani. Včasih se iz napačnih razlogov podamo v odnose in iz njih potegnemo le najslabše. V vsakem primeru je težko in zahtevno, ampak tako zelo zahtevno pa tudi ne sme biti, kajne?
 
Ljubezen sama po sebi ni težka in zakomplicirana, bolj se mi zdi, da smo mi tisti, ki kompliciramo življenje in naš vsakdan. 
Tukaj se spet ustavim in se spomnim na stavek mojega prijatelja: Špela, je potrebno iz vsake muhe narediti slona, se moramo vedno obregniti ob dejanje ali besedo, ki je mogoče le napačno izrečena? Je res potrebno toliko enega prerekanja in po nepotrebnem slabe volje? Um, um je ta, veš, ki nam da in vzame. In ne boš verjela, prav vsak ga je sposoben kontrolirati. 

Kaj res? Ja, mogoče do prve ovire. V danem trenutku je za nekoga njegov problem največji in presega širino vesolja. Vsemu temu se čez čas nasmejimo in si rečemo: oh no, smo bili to res mi? Prav je, da pride tudi do tega. Do spoznanja, do iskanja resnice, do lovljenja zaupanja in predvsem do spoznavanja samega sebe. 

Vse to smo mi. Bitja, ki si želimo le eno, živeti in biti srečni. Čas je, da se postavimo v prvo vrsto, da spišemo svoj roman, uprizorimo avtobiografsko predstavo in si predvajamo uspešnico. 

Spoznavam, da moj svet išče mene, si me želi in pogreša. Sebe postavljam v prvo vrsto, ker zmorem in želim. Svoj oreh si bom oblikovala sama. Ni vrag, da mi ne bo ratalo ga streti in prodreti vanj. Pod lupino smo vsi ranljivi in pod lupino nas samih, se skriva čista sreča.
Hrabro naprej, razprimo krila in dokažimo sebi, da zmoremo ljubiti, biti ljubljeni in se sprejeti taki kot smo. Življenje nas je sprejelo točno take kot smo. Mi pa sprejmimo pogovore, komunikacijo in samega sebe, ker to je ključ do uspešnega in trajnega odnosa.