Znanost je trajna tetovaža njenega telesa in duha (VIDEO)

»Tina Lebar predstavlja novo generacijo nekonvencionalnih znanstvenikov, ki ne priznavajo lastnih omejitev in uživajo v znanstvenih izzivih. Tako sposobnih študentov kot raziskovalcev, kot je Tina Lebar, v Sloveniji nimamo veliko, zato pa od njih lahko pričakujemo velike stvari, če jim omogočimo, da razvijejo svoje sposobnosti.«



Tako 31-letno znanstvenico, ki se že na začetku kariere lahko pohvali z nekaj odmevnimi nagradami in, kar je še pomembneje, prebojnimi študijami, objavljenimi v prestižnih znanstvenih revijah, opiše njen mentor na Kemijskem inštitutu Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo.



Vsakdo, ki jo je srečal, se s tem gotovo strinja. Ko govori o svojem delu, je čutiti njeno strast, ki jo žene, da ure in ure preživi v laboratoriju na Kemijskem inštitutu, da tam tudi prespi, če delo to zahteva, da je ne ustavijo razočaranja, ki so lahko vsakodnevna, da si želi osvojiti še več znanja, čeprav to pomeni odhod v tujino.

Ukvarja se s sintezno biologijo, ki se vsem tistim, ki smo se z biologijo nazadnje srečali v srednji šoli, sliši kot znanstvena fantastika. To področje namreč obravnava celice kot majhne tovarne ali računalnike, ki jih lahko poljubno programiramo. »Dajemo jim nove lastnosti in funkcije, ki v naravi ne obstajajo. Celice spreminjamo tako, da za nas delajo nekaj koristnega,« pojasni Tina Lebar in doda, da je to področje med najhitreje razvijajočimi in z enim največjih potencialov, ki ga lahko izkoristijo v industriji, medicini in na drugih področjih. Želi si razvijati predvsem metode, uporabne pri zdravljenju, zato se osredotoča na sesalske celice, ki pa so za delo kompleksnejše kot nižji organizmi. »Ravno prav, saj imam rada izzive,« se zasmeje.



»Na molekularni ravni se ukvarjamo z DNK-vezavnimi proteini, s katerimi lahko nadzorujemo izražanje genov. Uporabljamo načrtovane DNK-vezavne proteine, kot so TALE-proteini in sistem CRISPR-Cas9,« pojasni in doda, da se večinoma ukvarja s petimi ali šestimi projekti sočasno. Nove ugotovitve o TALE-proteinih so ji letos zagotovile objavo članka v ugledni znanstveni reviji iz družine Nature, ki pa ni prvi članek v tej družini, pod katerim je bila podpisana kot prva avtorica.

Tudi slovenski mediji o uspehih slovenskih znanstvenikov z veseljem poročamo, a pozabimo vprašati, koliko truda je preteklo od začetka raziskave do prestižne objave. »Do objave članka je navadno treba opraviti kar nekaj let trdega dela, v tem primeru smo raziskavo začeli leta 2014,« pravi Tina Lebar. Na kratko pojasnimo, kaj so odkrili: ob vezavi dveh TALE-proteinov na sosednji mesti, tisti protein, ki je na levi, z DNK spodrine desni TALE-protein, ne pa tudi obratno. To nepričakovano vedenje TALE-proteinov lahko po besedah znanstvenice uporabimo za kodiranje logičnih funkcij v celicah, tako lahko uravnavamo odziv človeških celic na zunanje signale in obdelavo informacij v celicah. Takšna vrsta uravnavanja genov je zelo učinkovita, predvsem pa tudi zelo natančna, kar je v mikrosvetu genske medicine ključno, še poudari Tina Lebar, ki samo sebe opiše kot perfekcionistko. Pri takšnem delu je ta lastnost najbrž dobrodošla, če že ne nujna.



Iz vsake raziskave, četudi ne vodi v objavo članka, se raziskovalci nekaj naučijo, pove, a kljub temu se srečujejo z razočaranji. »Pri nas se skoraj nič ne zgodi z danes na jutri. Včasih naredimo dvajset poskusov, ki se končajo v slepi ulici. Spet drugič, ko si se vse dneve ali celo tedne trudil z eksperimentom, ugotoviš, da si nekaj narobe izmeril in so vsi podatki napačni, in začeti moraš znova,« predstavi realnost znanstvenika, ki jo v filmih, kjer so vsi rezultati na voljo v nekaj minutah, ne vidimo. »No, ko pa dobimo pozitiven rezultat, je veselje toliko večje.«

Tina Lebar si ni od nekdaj želela postati biologinja. Še v srednji šoli jo je vleklo na pravo, nato so jo pri urah biologije pritegnili virusi in bakterije. Domači in prijatelji so bili presenečeni, celo šokirani, ko je vpisala mikrobiologijo, nekateri so menili, da študija ne bo dokončala. »Želela sem sicer na biotehnologijo, a sem na informativnem dnevu zatavala na predstavitev študija mikrobiologije in se zaljubila.« S sintezno biologijo se je nato srečala kot študentka na tekmovanju iGEM leta 2010 na prestižni ameriški univerzi MIT, ko je slovenska ekipa tudi osvojila veliko nagrado.



Za svoje delo je v zadnjih letih prejela tri velika priznanja: L'Orealovo štipendijo Za ženske v znanosti, Preglovo nagrado za izjemno doktorsko delo na področju kemije in sorodnih ved ter zlati znak Inštituta Jožefa Stefana za najodmevnejše doktorate doma in v tujini. In tja jo vleče v prihodnjih mesecih. V Združenih državah Amerike, kjer veliko vlagajo v razvoj sintezne biologije, medtem ko je Slovenija bolj mačehovska do vrhunske znanosti, želi pridobivati nova znanja. »Rada bi razširila znanstvena obzorja in osvojila nove metode, ki bi jih nato lahko uveljavila pri nas. Želim spoznati delo v drugih laboratorijih, a ves čas z mislijo, da novo znanje prinesem nazaj v Slovenijo, kjer je možnosti za razvoj trenutno (pre)malo.«

»V Sloveniji sem doma, tu imam družino, prijatelje in želim si priti nazaj,« zatrdi in doda, da enako meni tudi njen partner Martin, prav tako doktor znanosti na fakulteti za računalništvo in informatiko, s katerim se v tujino odpravljata skupaj. »Brez njegove podpore bi bilo vse težje. Razume, kadar je potrebno delo pozno v noč, čez vikend ali med prazniki. Naučil me je tudi enostavnega programiranja, ko sem to potrebovala pri svojem delu. Kadar nisem prepričana vase, si vedno vzame čas in kritično oceni situacijo, kar velja tako pri mojem delu kot v zasebnem življenju. Kljub temu da ima veliko svojega dela, me tudi (samoiniciativno) pelje v službo, skuha kosilo ali pospravi stanovanje, če meni ne znese,« še poudari drobne reči, ki ji velikokrat pomenijo največ.

Tisto, kar Tini Lebar posebno veliko pomeni, trajno zapiše tudi na svojo kožo. »Vedno so mi bile všeč tetovaže, a zame mora imeti pomen.« Tako so nastajale poslikave ob nekaterih ključnih trenutkih v življenju. Na desni roki se nepoznavalskemu očesu bohoti zanimiva barvna tetovaža, strokovnjaki pa prepoznajo motive njenega doktorata o uporabi načrtovanih DNK-vezavnih proteinov za gradnjo umetnih genskih omrežij v sesalskih celicah. Tudi sicer v prostem času, kolikor ga ostane, rada kaj nariše na papir ali z vžiganjem na les, hkrati pripomore tudi k ohranjanju slovenske žive kulturne dediščine z igranjem stare istrske igre pandolo. V prostem času igra tudi pokemon go in je pri lovljenju virtualnih pošasti že dvakrat presegla najvišjo, 40. stopnjo.