Znanost je najboljši približek resnice

Sašo Dolenc je znanstvenik, ki o znanosti piše v knjigah, revijah in časopisih. Svoje delo opredeli kot aplikativno filozofijo znanosti. Pred dvema desetletjema je s kolegi ustanovil spletno stran Kvarkadabra, v okviru katere pripovedujejo zgodbe o znanosti zanimivo in razumljivo. Način, kako to počne, in obseg njegovega pisanja sta v Sloveniji unikatna, morda je prav zato v znanstveni skupnosti pogosto prezrt, ali še slabše, odpravljen kot nebodigatreba. Razlog je gotovo tudi, da opozarja na področja, kjer znanost zaide v slepo ulico in ne deluje optimalno, kot so sistemi točkovanja, kadrovanje in publiciranje. Od znanstvenikov pričakuje, da bodo jasni in srčni, od javnosti, da je poučena in radovedna. To dvoje je recept za družbo znanja, ki bo kos izzivom. Nedavno mu je Slovenska znanstvena fundacija podelila naziv komunikator znanosti.
 

Pred nedavnim vam je uspel veliki met: Kitajci so odkupili pravice za tri vaše knjige, tako ste vstopili na ta orjaški trg. To se mi zdi veliko priznanje za vaše delo. Kako vam je uspelo in kaj si obetate od tega?

Res sem bil vesel, ko sem dobil pismo agencije, ki posreduje med kitajskimi založniki in tujimi avtorji. Sporočili so mi, da je bilo zanimanje med založbami za prevod mojih knjig v kitajščino kar veliko, zato so lahko izbirali med ponudbami. Kitajska zadnja leta zelo veliko vlaga v znanost, pri tem pa se povečuje tudi povpraševanje po zanimivih knjigah o znanosti. Sploh takih, ki znajo zelo raznolika področja raziskav predstaviti skozi zanimive zgodbe, tako da se lahko bralci marsikaj naučijo, tudi če jih berejo le za zabavo.


 

Vaše poslanstvo je pravzaprav znanstveno opismenjevanje splošne javnosti, tudi mladine. Zakaj se vam zdi to pomembno?

V resnici izobraževanja javnosti nikoli nisem dojemal kot svoje osrednje dejavnosti. Poleg tega, da poskušam čim bolj razumljivo pisati o znanosti, se trudim podati tudi refleksijo in komentar dogajanja. V svojih besedilih opozarjam na pomembna vprašanja, ki se porajajo ob napredku znanja, prav tako pa na najrazličnejše zagate, ki so se v znanosti pojavljale skozi zgodovino. Svoje delo bi opredelil kot nekakšno aplikativno filozofijo znanosti.
 

Kako ste sploh prišli do tega, kar počnete? Kakšna je bila vaša znanstvena pot, ki je precej neobičajna, vsaj v naših razmerah?

Študiral sem fiziko in filozofijo, za diplomsko nalogo iz atomske fizike sem dobil tudi Prešernovo nagrado, a vseskozi me je zanimala predvsem filozofija znanosti, iz česar sem tudi doktoriral. Ker so mi bila vrata na univerzo zaprta, sem se bolj aktivno lotil pisanja o znanosti za širši krog ljudi.
 

Se vam zdi, da je takšno delo, kot ga opravljate, v znanstvenem svetu premalo cenjeno? Bi morali iz proračuna za znanost več namenjati tudi za tiste, ki popularizirajo znanost?

V deželah z daljšo znanstveno tradicijo, kot je Anglija, so po temeljiti razpravi že pred več desetletji prišli do zaključka, da potrebuje zdrava družba poleg dobrih znanstvenikov in pronicljivih znanstvenih novinarjev tudi posameznike, ki delujejo v preseku teh dveh svetov. Uveljavil se je poklic profesorja za javno razumevanje znanosti, a žal smo pri nas še zelo daleč od uvedbe česarkoli podobnega.
 

Zakaj znanost potrebuje refleksijo v splošni javnosti? Vsi znanstveniki ne menijo, da jo sploh potrebuje.

Znanost je zelo pomembna institucija družbe, ki učinkovito skrbi za preverjanje tega, katerim idejam lahko zaupamo in katerim ne. V preteklosti so učenjaki znanje pogosto skrivali, ker je bilo strateško in ekonomsko izjemno pomembno. Ker se nove ideje večinoma rojevajo s srečevanjem in preoblikovanjem že obstoječih idej, tajnost znanja močno zavira razvoj. Z vznikom moderne znanosti so si začeli učenjaki nove ideje medsebojno izmenjevati in drug drugega opozarjati na morebitne napake. Oblikoval se je sistem za vrednotenje idej, ki je po svojih temeljnih vrednotah zelo odprt in zato izredno učinkovit. V znanstveni izmenjavi in vrednotenju idej načeloma lahko sodeluje vsakdo, če se le strinja z javnostjo znanja in argumentirano kritiko. V znanosti je namreč pomembno le, kakšne argumente imate, povsem nepomembno je, kdo je tisti, ki argumente izreka.
 

Kaj pa, ko argumente izrekajo psevdoznanstveniki ali teoretiki zarote? Kako naj se znanstveniki na to odzovejo?

Človeški možgani si bistveno lažje zapomnijo dobro zgodbo, ki spodbudi čustva, kot pa golo zaporedje podatkov in trditev. Teoretiki zarote večinoma izhajajo iz zanimivih zgodb, s katerimi znajo pri publiki vzbuditi močan čustveni odziv. Zato je pomembno, da znamo tudi prave strokovno podprte informacije predstaviti zanimivo. Pisanje o znanosti na način, da je besedilo hkrati zanimiva zgodba, ki nas nekaj nauči, pa ni enostavno. Zahteva veliko znanja, časa in izkušenj.


 

V nedavnem intervjuju ste poudarili, da je znanost sistem, ki zelo dobro deluje. Najbrž je to dober razlog, ki bi lahko ljudi prepričal, da ji zaupajo?

Seveda je vse odvisno od konteksta, v katerem govorimo o znanosti. Znanost kot globalni sistem za vrednotenje idej deluje zelo dobro, saj zna hitro presoditi, katerim informacijam in teorijam velja zaupati in katerim ne. Potrebuje pa tudi znanost nenehno zunanje spodbude, da deluje učinkovito. Dobro bi bilo denimo, da bi znal vsak raziskovalec pojasniti, kaj dejansko počne in kakšen smisel imajo njegove raziskave. Pri tem nikakor ne menim, da je kriterij dobre znanosti njena neposredna uporabnost, ampak da raziskovalci dejansko verjamejo v to, kar počnejo.
 

To je pa kar velika zahteva: ogromno ljudi namreč hodi v službo zaradi plače, svojega dela ne dojemajo kot poslanstva ali pa ne verjamejo v to, kar počnejo. Si lahko dober znanstvenik, tudi če ne verjameš v to, kar počneš?

Nekatere raziskovalce z zadovoljstvom navdajata že samo tekmovanje v številu objavljenih člankov in napredovanje po akademski hierarhiji, toda večina znanstvenikov pri svojem delu vseeno potrebuje tudi občutek, da počnejo nekaj koristnega. Nedavne raziskave med mladimi znanstveniki po svetu so pokazale porast psihičnih težav, izgorevanja in depresije, ker vse več raziskovalcev vedno težje prepozna v svojem vsakdanjem delu dolgoročni smisel.
 

Sašo Dolenc, filozof, fizik, urednik, pisatelj, prevajalec in novinar. Foto Voranc Vogel

Nedavne razprave o tehnologiji 5G so pokazale, da ni dovolj, da znanost dobro deluje; poleg tega mora tudi pravilno in uspešno posredovati znanje v javnost.

Zmotno je prepričanje, da znanstveniki, ki jih plačujemo iz javnega denarja, svoje delo opravijo že s tem, da v strokovni literaturi objavljajo poročila o svojih raziskavah. Publiciranje je seveda pomembno, vendar je prav tako pomembno, da skrbijo za prisotnost znanstveno utemeljenih idej v javnosti. Idealno bi bilo, če bi vsako leto priredili vsaj eno predavanje za širšo javnost ali objavili razumljivo napisan članek o področju, ki ga raziskujejo. Prav tako je pomembno, da se raziskovalci odzivajo na vprašanja novinarjev, ko jih ti prosijo za komentar.
 

Bi morali mediji, vsaj tisti, ki svojega dela ne ocenjujejo samo po številu klikov na članke, tu igrati bolj proaktivno vlogo in denimo ne poročati o shodih teoretikov zarote, ne objavljati njihovih mnenj, niti v pismih bralcev?

Resen medij seveda pretehta, kaj bo objavil, ne glede na rubriko, v kateri je nekaj objavljeno. Tudi v pismih bralcev ne bi smeli objavljati trditev, za katere uredništvo ve, da so neresnične. Če se neka vsebina pojavi v resnem mediju, to vpliva na javno mnenje. In v demokratičnih državah ima javno mnenje velik vpliv na politične odločitve.
 

Je kdaj vendarle težko ločiti med teoretiki zarote in znanstveniki? Je včasih meja nejasna?

Resen problem so lahko tudi sami znanstveniki, ki se ljubiteljsko ukvarjajo še s kako vedo, v kateri niso strokovnjaki. Tako se zgodi, da ne poznajo vseh relevantnih raziskav in zato širijo neresnice, hkrati pa jim javnost zaupa, saj imajo znanstveni naziv in prihajajo z uglednega inštituta. V tem primeru morajo biti uredniki medijev dovolj razgledani, da znajo presoditi, kateremu strokovnjaku zaupati pri kateri temi oziroma koga dodatno vprašati za nasvet, če so v dvomu.


 

Sam tukaj vidim problem: zdi se mi, da slehernik v resnici težko presodi, komu naj verjame.

Jasno je, da nihče ne more biti strokovnjak za vse. Da lahko ustrezno vrednotiš nove študije, moraš imeti pregled nad celotno stroko, kar zahteva leta intenzivnega študija. Ker pa nihče noče slepo verjeti vsemu, kar mu nekdo z nazivom strokovne avtoritete svetuje, je zelo pomembno, da si strokovnjaki ustvarijo ugled v javnosti. V človekovi naravi je namreč, da lažje zaupamo tistemu, ki ga poznamo. Zato je pomembno, da znajo strokovnjaki svoja stališča javno predstaviti tako, da jih ljudje razumejo. Pomembno je tudi, da dajejo zgled s svojim delovanjem, ne le z govorjenjem.
 

V čem se razlikujeta tisti, ki »veruje« v teorijo strun, in tisti, ki veruje v boga?

No, to sta dve zelo različni obliki »vere«, če je ta beseda sploh primerna za opis tako različnih oblik človekovega razumevanja sveta. Pri znanstvenih teorijah lahko vse trditve načeloma sami preverimo, če to znamo oziroma če imamo za to dovolj časa. Vera se v tem primeru nanaša na zaupanje posamezni stroki. Pri religiji pa gre za povsem drugačno obliko verovanja. Ne gre za zaupanje trditvam strokovnjakov, ki jih lahko kadarkoli preverimo, ampak za prepričanja, da so določene navade, rituali in ideje dobri in koristni, tudi če zanje ni nobenih neposrednih dokazov. V tem primeru verjamemo, ker se nam tako zdi prav in ker drugače ne moremo živeti.
 

Ali ni nevarno tudi nekritično in vnaprej zastopati in hvaliti »uradno« znanost, ki si ugled pridobiva z objavami v znanstvenem tisku z vedno bolj dvomljivim slovesom, saj se večkrat izkaže, da sta tudi za marsikaterega odličnega strokovnjaka motiv slava in denar, ne pa resnica, podkrepljena z eksperimenti?

Znanost mora imeti mehanizme, da takšne pojave odkriva in sankcionira. Imeti moramo institucije, kot je svet za etiko in integriteto v znanosti, na katerega bi se lahko raziskovalci in raziskovalke obračali, ko bi zaznali težave, ki jih sami ne morejo rešiti. Pri tem je zelo pomembno, da takšnemu neodvisnemu organu vsi zaupamo. Za znanost je zelo pomembno tudi, da obstaja dobro znanstveno novinarstvo. Prav novinarji so namreč tisti predstavniki javnosti, ki morajo znanstvenikom postavljati vprašanja, ki jih ti morda neradi slišijo, a so za družbo pomembna. Da znanost dobro deluje, se moramo vsi nenehno truditi. Znanost ne predstavlja naravnega stanja odnosov med ljudmi.


 

Opozorili ste tudi na problem pretiranega opiranja na točke, objave ... pri dodeljevanju sredstev in projektov. Ima tujina podobne težave? So se izoblikovale kakšne boljše prakse?

Odkar se je med akademskimi znanstveniki uveljavilo medsebojno tekmovanje in vrednotenje uspešnosti po številu in odmevnosti poročil o izvedenih raziskavah, marsikdaj cilj raziskovanja niso več nova odkritja, ampak kako v čim krajšem času zbrati čim več dosežkov, ki jih je v tistem trenutku mogoče unovčiti za plezanje po raznih lestvicah uspešnosti. Tovrstno medsebojno tekmovanje močno škoduje vrednotam znanosti, zato je tudi med znanstveniki vse več pobud, da bi s takšnim nezdravim početjem prenehali.
 

Lahko pokomentirate zadnjo kadrovsko potezo v znanosti, ki je dvignila precej prahu? Torej netransparentno izbiro direktorja ARRS, kljub opozarjanju na težave pri delovanju agencije.

Težava je, da nam v akademski znanosti ne uspe uveljaviti konstruktivne argumentirane razprave o problemih, ki jih nikakor ni malo. Če se nekajkrat zgodi, da raziskovalec iskreno opozori na resne težave, nato pa je zaradi svojega oglašanja deležen sankcij in diskreditacije, se seveda nihče več ne bo hotel javno izpostaviti.