Zemlja na poti okoli Sonca pobrala staro raketo

Okoli Zemlje kroži lepo število delujočih in pokvarjenih plovil človeške izdelave. A plovila smo posejali tudi po drugih tirnicah v osončju, veliko jih je, denimo, v krožnicah okoli Sonca, kjer kroži tudi naš planet. In, kot so potrdili pri Nasinem Laboratoriju za reaktivni pogon (JPL), je Zemlja na svoji poti ujela manjši objekt človeške izdelave. Nekaj mesecev bo ostal z nami, nato pa bo znova pobegnil v heliocentrično orbito.

Zemlja občasno z gravitacijo pritegne kakšen dodaten (naraven) satelit, tokrat pa je (najverjetneje) zagrabila zgornjo stopnjo rakete Atlas-Centaur, s katero so 20. septembra 1966 proti Luni neuspešno izstrelili pristajalnik Surveyor 2.



Že septembra je bilo slišati, da se je nekaj novega ujelo v Zemljino orbito. Pri JPL so pojasnili, da so s teleskopom Pan-STARRS1 na Havajih zaznali predmet, katerega ukrivljenost tirnice je nakazovala, da je v bližini Zemlje. Predvidevali so, da gre za asteroid, in predmet poimenovali po standardnem modelu 2020 SO.

A znanstveniki pri centru za bližnjezemeljske objekte, ki je del Nasinega JPL, niso bili prepričani. Asteroidi namreč potujejo po precej elipsasti in glede na tirnico Zemlje nagnjenji orbiti, 2020 SO pa je imel krožnico skoraj povsem enako Zemljini na poti okoli Sonca. To pa je za naravno nebesno telo zelo nenavadno.

In so astronomi usmerili teleskope v objekt, pridobili podatke, kako Sončeva svetloba vpliva na njegovo tirnico (gre za zelo majhno, a vztrajno silo), in vse bolj potrjevali domneve, da ne gre za vesoljski kamen. Sila svetlobe je znatnejša pri votlih objektih, kakršna je odslužena stopnja rakete, ki ima hkrati veliko površino, zato jo Sonce lahko potiska močneje kot enako veliko trdno gmoto. Za primerjavo: veter lažje premika prazno pločevinko kot pa manjši kamenček. Vse nadaljnje analize so potrjevale tezo, nato pa se je začelo iskanje odgovora na vprašanje, katera raketa bi to lahko bila. 

Posumili so, da je morda ena tistih, s katero so želeli doseči Luno v 60. letih prejšnjega stoletja. Direktor centra za bližnjezemeljske objekte Paul Chodas je zavrtel čas nazaj in ugotovil, da je 2020 SO večkrat pripotoval v bližino Zemlje v zadnjih desetletjih, najbližje pa je bil predmet planetu konec leta 1966. »Ena izmed možnih poti je 2020 SO prinesla zelo blizu Zemlji in Luni konec septembra 1966. To je bil zmagoslavni trenutek, saj smo hitro prispeli do odprave Surveyor 2,« je povedal.



Lunarni pristajalnik so izstrelili 20. septembra na raketi Atlas-Centaur, a se je odprava končala z razočaranjem. Od zgornje stopnje rakete se je še odcepil, a so dan kasneje izgubili nadzor, ker se eden od potisnih motorjev ni prižgal, zato je sondo zavrtelo. 23. septembra je nato plovilo strmoglavilo na Luno, jugovzhodno ob kraterju Copernicus. Zgornji del rakete pa je zajadral mimo Lune in izginil v neznano krožnico okoli Sonca.

​Letos se je izginula raketa znova pojavila. Osmega novembra se je ujela v tako imenovano Hillovo kroglo, ki je krogla gravitacijskega vpliva, ki se razteza okoli 1,5 milijona kilometrov od našega planeta. Raketa oziroma 2020 SO bo tu ostala štiri mesece, marca 2021 pa se bo utirila v novo orbito okoli Sonca.

Preden nam znova uide, bo 2020 SO dvakrat zakrožil okoli planeta, najbližje bo Zemlji 1. decembra, ko si ga bodo znanstveniki natančno ogledali in z gotovostjo potrdili, da je predmet vesoljski arheološki ostanek iz začetka vesoljske dobe.