Na Luni prevozil več kot deset kilometrov

Na Luni je kar nekaj (večinoma pokvarjenih) vozil – ruska Lunohoda, ameriška lunarna vozila, ki so jih dostavili Apolli 15, 16 in 17, pa kitajska Žadasta zajca in še strmoglavljeni indijski Vikram. Po dostopnih informacijah je delujoč le kitajski »zajec« Yutu 2, ki nevidno stran Meseca raziskuje od lanskega januarja.

Prvi uspešni rover, ki je raziskoval drug svet, pa je bil sovjetski Lunohod 1. Na Luno je prispel 17. novembra 1970 z landerjem Luna 17, torej že po tistem, ko so zagrizeno vesoljsko tekmo dobili Američani, ki so dobro leto prej na površje postavili prvega človeka. Pristal je na območju Mare Imbrium (Morje dežja) na severu Lune.



Osemkolesnik je bil opremljen s štirimi televizijskimi kamerami in posebnimi napravami, da so proučevale gostoto in druge mehanske lastnosti regolita. Podnevi (dan na Luni traja 14 zemeljskih dni) se je zanašal za sončne celice, zelo hladno noč (prav tako dolgo 14 dni), ko se temperatura spusti na okoli minus 150 stopinj Celzija, pa je v hibernaciji uspešno prebrodil s toploto, ki jo je oddajal polonij 210. Roverjeva predvidena operativna doba so bili trije lunarni dnevi, a jih je doživel kar enajst oziroma 322 zemeljskih dni.



Zadnja komunikacija je bila 14. septembra 1971, nato se ni več oglasil, zato so uradno sklenili odpravo 4. oktobra 1971, na 14. obletnico izstrelitve prvega satelita na svetu, Sputnika 1.



Lunohod 1, ki so ga daljinsko usmerjali sovjetski znanstveniki, je v tem času prevozil 10,54 kilometra. Bil je hiter, če ga primerjamo denimo z roverjem Opportunity na Marsu, ki je za deset kilometrov potreboval kar šest let. Oppy je sicer maratonec med roverji, saj je v 15 letih delovanja prevozil več kot 45 kilometrov. Lunohod 1 je znanstvenikom poslal več kot 20.000 posnetkov, od tega okoli 20 visokoresolucijskih panoram, opravil je več kot 500 testiranj lunarne prsti. Uspehu je sledil še Lunohod 2 leta 1973, ki je v štirih mesecih prevozil kar 39 kilometrov.



In, da, Lunohod 1 je še vedno na Luni: leta 2010 so njegovo lokacijo določili do centimetra natančno, še danes pa njegove odsevnike uporabljajo za določanje razdalje z laserjem.