»Zdravila« na recept: drevesa, morje in gore

Kolikokrat si med delom, zaprti med štiri stene, zaželite pobegniti v objem zelenja? V gozdu, ob reki, jezeru, v gorah ali pa v mestnem parku se razvedrimo, v telesu se zgodijo pozitivne spremembe, kar potrjuje cela vrsta znanstvenih študij.



Že dve uri na teden v naravi sta dovolj za boljše počutje in zdravje, torej manj kot 20 minut na dan, so pred kratkim ugotovili znanstveniki z britanske univerze v Exetru. Po raziskavi, objavljeni v reviji Scientific Report, so ljudje, ki so vsaj 120 minut prostega časa preživeli v naravi, poročali o precej boljšem tako telesnem kot duševnem zdravju kot pa tisti, ki si v povprečnem tednu niso privoščili tako dolgega odmerka tega »zdravila« ali si ga sploh niso. Raziskovalci, ki so zajeli podatke okoli 20.000 prebivalcev Anglije, so še razbrali, da ni razlik, ali gre za enkraten dveurni obisk narave ali več krajših, razdeljenih na več dni, prav tako časovni odmerek velja za vse ljudi ne glede na spol ali starost.

Vodja raziskave dr. Mathew White pojasnjuje, da se ugodni učinki pokažejo že po sprehodu po mestnih zelenih površinah, prav tako je dovolj že, če je naše prebivališče vsaj nekoliko obdano z drevesi oziroma zelenjem. White na podlagi prvih izsledkov podobnega evropskega projekta, ki bodo objavljeni še letos, dodaja, da dve uri nista magični le za Angleže, ampak za vse Evropejce.

Raziskovanje po osebni izkušnji

Kako nujna je za dobro počutje narava, je najprej na lastni koži in nato še z raziskovanjem ugotovila Florence Williams, novinarka in avtorica knjige Narava zdravi in popravi. Ko so se zaradi moževe službe iz Kolorada preselili v betonsko džunglo ameriške prestolnice, je občutila stres in razdražljivost, slabo je spala. Začela je raziskovati, kaj o tem meni znanost.

»Vedela sem, da se v naravi počutim bolje, prav tako nam pomaga, da smo bolj ustvarjalni, tudi sama sem pogosto na sprehodu dobila najboljše ideje. Toda med raziskovanjem te teme sem se nad marsičem začudila, najbolj nad tem, kako hitro se zgodijo fiziološke spremembe. Že po 15 minutah v naravi se zniža krvni pritisk, dihanje se umiri, zmanjša se količina stresnih hormonov v telesu. Presenetilo me je, da se naše telo tako hitro odzove na okolje,« poudarja Williamsova, ki je pred kratkim obiskala Slovenijo.

Na vprašanje, kaj je tisto v naravi, kar nas najbolj »zdravi in popravi«, odgovarja: »Odvisno, koga vprašate. Znanstveniki, ki poudarjajo vizualnost, bodo rekli, da so to vzorci, ki jih naši možgani podzavestno prepoznavajo, kakšen drug bo rekel, da so to naravni zvoki. Sama menim, da gre za holistično izkušnjo, povezavo vseh občutenj, ki nas prizemljijo. Ampak včasih je dobro, da se osredotočimo na posamezna občutja, da nato delujejo kot del celote.« Različne študije so ugotavljale, da so v gozdu, še posebej iglastem, med najpomembnejšimi zdravilnimi učinkovinami hlapljive aromatične snovi fitoncidi, ki dehtijo iz dreves, spet druge so potrdile ugodne učinke naravnih zvokov, od petja ptic do šelestenja listov.

Poudarja še, da je iskanje odgovorov v naravi zelo subjektivna dejavnost (in včasih težko merljiva znanost), tako tudi ni enopomenskega nasveta, v kakšne vrste naravi se najbolje počutimo. »Sama imam zelo rada reke, spet drugi se zatečejo v gozd, na morsko obalo. Vsak človek oziroma vsaka kultura se odzove drugače. Ljudi na predavanjih spodbujam, naj bodo pozorni, kako se počutijo v različnih okoljih. Obrniti se je treba v notranjost in poslušati, kaj nas dela srečne. Če se umirimo ob poslušanju ptičjega petja, potem je prava stvar jutranji sprehod v gozd. Opazujte se! Veliko je napisanega o čuječnosti, in v naravi jo dosežemo zelo preprosto: samo pozorni moramo biti na občutja.«

Florence Williams se pogosto zateče v divjino. »Toda znanost dokazuje, da je blagodejen že mestni park, prav tako razgled na drevesa ali pa rastline v notranjih prostorih. Dobra novica je, kako malo narave je dovolj, da nam zmanjša stres, da smo bolj ustvarjalni. Menim sicer, da več odnesemo, če je narava bolj neokrnjena, vendar nekatere utesnjuje, če so pregloboko v divjini,« pravi novinarka, ki je v svoji knjigi navedla tudi mnenja skeptikov, ki so prepričani, da ima narava bore malo zdravilnih učinkovin in da gre le za to, da se na prostem počutimo dobro, ker se pač odmaknemo od vsakodnevnih obveznosti. Kot se razveselimo ob plesu ali sproščenem pitju kave.

Gozdna terapija tudi pri nas

Williamsova je pri zbiranju gradiva za knjigo Narava zdravi in popravi obiskala več držav, tudi Japonsko. Tam so že pred leti kot protistresno terapijo uvedli gozdno kopel ali šinrin joku, ki izvira iz starodavnih vaj šintoizma in budizma ter pomeni, da dovoliš naravi vstopiti v telo prek vseh petih čutov. Podoben program pri nas vodi Katarina Čuk, avtorica knjige Naša brezčasna narava, certificirana vodnica gozdne terapije in izvajalka programa Gozdni selfness TM. »Pri gozdni terapiji je glavno načelo, da je terapevt gozd, vodniki pa odpremo vrata vanj in nismo terapevti. Program, bolje rečeno sprehod, traja od dve do tri ure. Usposobljen vodnik med umirjeno hojo povabi udeležence v interakcijo z naravo, da vključijo čim več čutov, da se misli umaknejo iz glave. V tej interakciji je začetek odnosa z naravo, ko ta posamezniku ponudi, kar potrebuje.«

Katarina Čuk opozarja, da vodniki ne obljubljajo ozdravitve, namen gozdne terapije ali kopeli je doseganje splošnega dobrega počutja. »K nam prihajajo ljudje, ki so pod stresom, ki prebolevajo kakšno hujšo bolezen in čutijo, da se bodo v naravi lahko umirili, da bodo našli mesto, ki smo ga nekoč imeli v naravi. Nekateri pa pridejo iz gole radovednosti.«

Program izvaja v gozdovih blizu Ljubljane, na Golovcu, Rožniku, v parku Tivoli, saj je sestavljen za okolje, ki je sodobnemu človeku, živečemu v mestu, na dosegu roke. »Odkar obstaja človek, smo 99 odstotkov časa živeli v naravi, nato smo se odselili v mesta. Ta stik nam zdaj manjka. Od nekdaj je človek poslušal naravo, se nanjo odzival in ona nanj. Zdaj znova raste potreba po vračanju k naravi, kjer se naše telo resetira. Le tam si dopustimo, da se globinsko sprostimo, to pa pripomore k zdravilnim procesom v telesu,« opisuje.

Slovenci imamo srečo, da smo tudi v mestih obkroženi z drevesi, že po nekaj minutah vožnje pa pridemo do neokrnjene narave, kjer lahko sami poiščemo sprostitev. Zakaj torej plačati za gozdno terapijo? »To je nekaj podobnega, kot če jogo vadite doma ali pa po navodilih inštruktorja. Inštruktor je tam, da skrbi za vas, da skrbi za varnost, da vas nežno opominja na pravilno vadbo. Zaradi svoje usposobljenosti znam izbirati prave besede, da vas lahko usmerjam, podobno kot to počnejo izučeni psihoterapevti,« pojasnjuje Čukova.

Modna novost ali potreba?

Obe sogovornici opažata, da ta tema zanima vse več ljudi. Zato pravi: »Spoznavamo, kako nepovezani oziroma odtujeni smo,« razlaga Williamsova, »da preživljamo vse več časa na napravah in da nas to ne osrečuje. Mislim, da smo v trenutku refleksije družbe. Učitelji in starši smo v skrbeh za otroke, odrasli smo zaskrbljeni zase. Začenjamo se zavedati, da imamo težave zaradi digitalne revolucije, ki je sicer prinesla veliko dobrega. Morda bi morali na uporabo digitalnih naprav gledati kot na prehrano, pri kateri smo se že zavedeli, da mora biti uravnotežena. Torej, če bomo veliko pred računalnikom, moramo poskrbeti, da bomo dobili pristno in polno izkušnjo nedigitaliziranega sveta. Ne gre le za potrebo po naravi, gre tudi za potrebo po izkustvu glasbe na koncertu, umetniških del v galerijah, medsebojnih odnosov iz oči v oči.«

»V trenutku, ko bo posameznik prepoznal, da je zaradi časa, preživetega v naravi, bolj produktiven, ustvarjalen, prijazen, bo razumel, da je to najbolje zanj. Podobno kot pri zelenjavi: ko smo ugotovili, da je brokoli za nas zdrav, smo ga začeli jesti. Ustvariti moramo navado in potem si bomo tega želeli. Podobno je s telovadbo, samo da je preživljanje časa v naravi precej bolj zabavno,« se zasmeje Florence Williams, ki jo je Slovenija z lepo pokrajino navdušila. »Čudovito, kako imate radi svoje gore. Lepo je videti, kako otroci uživajo zunaj na prostem. Mislim, da bi se svet lahko veliko naučil od vas.«