Zakaj toliko ljudi verjame v teorije zarote?

Je ameriška vlada skovala zlovešč načrt in sama porušila newyorška dvojčka ter ubila skoraj tri tisoč ljudi? Ne. Je britanska kraljeva družina posebna vrsta plazilcev? Tudi ne. Je Zemlja ploščata? Ni. Pa vendar bi marsikdo oporekal odgovorom. Zakaj toliko ljudi verjame, da je resnica drugačna?

Teorije zarote niso nov pojav in razširjene so bolj, kot si mislimo. Obstaja na tisoče bolj ali manj prepričljivih zgodb in verjetno je že skoraj vsakomur ob kakšni nenavadni šinilo v glavo, da stvari ne morejo biti tako preproste. A če so nekatere zabavne in nimajo velikih posledic, lahko druge močno vplivajo na širšo družbo in ji tudi škodijo.

Zakaj toliko ljudi verjame v teorije zarote? »Vzrokov je več. Nekateri imajo miselnost naravnano na teorije zarote in bi mi verjeli, če bi si izmislil neko novo zgodbo brez kakršnihkoli dokazov okoli že znanih teorij o lažnem pristanku na Luni ali atentatu na Kennedyja,« pravi dr. Chris French, psiholog z londonske fakultete Goldmiths, in doda, da gotovo obstajajo tudi resnične zarote, ko nekateri izkoriščajo moč. »Velja nekakšen mit, da so verniki v izmišljene teorije zarote belopolti moški srednjih let, ki živijo v kleti materine hiše. Vendar to ni res. Teoretiki zarot pripadajo najrazličnejšim družbenim slojem.«

Kaj pravzaprav je teorija zarote? Odgovarja dr. Boris Vezjak, izredni profesor filozofije na filozofski in pedagoški fakulteti v Mariboru: »To je prepričanje, ki poskuša dogodek X, ki je predmet obravnave, razložiti z vpeljavo dodatnega, vendar povsem neutemeljenega prepričanja o tem, da je za nastop tega dogodka kriva skrita skupina ljudi ali posameznikov z nekim drugim skritim motivom. Zato nastop takega dogodka ali niza dogodkov ni stvar posameznega spleta okoliščin, temveč povzroči prepričanje, da je ta nenaključen, dogovorjen in smiseln. Sam verjamem, da vsebuje zarotniško mišljenje tri elemente prepričanj 'na drugi pogled', zato temu pravim tudi 'teorija drugega pogleda'. Prvič, nenaključnost dogodkov na drugi pogled: na drugi pogled so nekateri na videz naključni dogodki, vpletene osebe in stanja stvari videti povsem nenaključni in med sabo povezani. Drugič, povezanost akterjev na drugi pogled: akterji dogodkov in stanj stvari so skrito in tajno povezani, čeprav na prvi pogled te povezave niso očitne ali so zatajene. In tretjič, vpeljava skritih dodatnih pojasnil, razlogov in motivov: navajanje in vpeljava neutemeljenih alternativnih in večkrat neobičajnih pojasnil in motivov za nastop dogodka ali stanja stvari.«

Paranoja

Za teorije zarote so dovzetnejši naravno sumničavi ljudje. »Pričakovano paranoiki pogosteje verjamejo v teorije zarote. Določen dvom o motivih drugih je sicer zdrav, problematična je skrajnost, ko človek ne verjame niti svojim najbližjim,« poudarja French.

»Tako za paranoika kot konspiracista je značilno izražanje sumničenj, včasih blodenj. Te osebe so večino časa v stiku z realnostjo, vendar si napačno razlagajo motive in namene drugih ali nastop posameznih dogodkov. V tem smislu paranoidna motnja ni psihotična, toda zaradi prepričanja teh oseb, da jim hočejo drugi škodovati, velikokrat vodi v sovraštvo, strah in družbeno izolacijo,« razlaga Vezjak. »Zdi se, da se že na površinski ravni pojavlja presenetljivo prekrivanje med paranoidnimi oblikami zaznavanja in interpretacije sveta ter konspiracizmom. Richard Hofstadter v kultni knjigi Paranoidni slog v ameriški politiki iz leta 1967 opozarja na paralelizem med klinično in družbeno perspektivno paranoika. Prvi v odnosu do sveta in družbe ravna na pretiran, sumničav, agresiven način, vidi ga skozi optiko grandioznosti in apokalipse, predvsem kot nekaj, kar se je zarotilo ravno proti njemu. Po drugi strani nekdo, ki uporablja to, čemur on pravi 'paranoidni slog' in ga ne razume v klinični perspektivi, svet razume na bolj neosebni ravni kot zaroto proti narodu, kulturi in načinu življenja, katerega usoda posledično ne zadeva le njega samega, temveč tudi milijone drugih.«

Predsodki in predpostavke

French med dojemljivejše za konspiracizem prišteva še ljudi, ki čutijo, da so na obrobju družbe. »V življenju niso zelo uspešni in neka teorija jim poda razlago, zakaj je tako. S tem si najdejo zunanjega sovražnika, pa naj bodo to tujci, Judje, prostozidarji, Cia ali FBI.« Teoretiki zarot se povezujejo na spletnih forumih, pa tudi na javnih dogodkih, tako se počutijo manj odtujene. Ljudje smo konec koncev družbena bitja. »To je zelo pomembno. Tudi pri verskih obredih ne gre samo za vero, ampak so družbeni dogodek. Podobno velja za javne shode, ko je človek v družbi enako mislečih,« razlaga britanski psiholog. Nekatere ameriške študije so, pravi, sicer pokazale, da bi lahko bile etnične manjšine bolj podvržene teorijam zarote. Vzrok bi lahko bila diskriminacija, ki so je velikokrat deležne take skupine, in tako imajo razloge, zakaj ne verjamejo oblastem.

K (napačnim) zaključkom nas vodijo tudi nekateri naučeni vzorci, še pravi French: »Uspešna vrsta smo, ker smo odlični pri prepoznavanju vzorcev. To je bilo ključno pri preživetju, a nas lahko vodi v mejno razmišljanje; ne le v teorije zarote, ampak tudi v splošno vraževerje. Takšno mišljenje se okrepi, ko nečesa nimamo pod nadzorom. Morda nam to pomaga, da si ustvarimo utvaro, da situacijo obvladujemo. Dejstvo je, da se stvari lahko zgodijo brez razloga in da se slabe stvari dogajajo tudi dobrim ljudem. Če nekdo verjame, da za vsem stojijo ljudje v ozadju, je to lahko dobra tolažba.«



Tu je še domneva, da imajo veliki dogodki gotovo veliko ozadje. Chris French navede primer: »Kennedyja je ubil osamljeni strelec, vendar so mnogi prepričani o večji zaroti. Kdor verjame v eno teorijo zarote, bo bolj dojemljiv tudi za druge teorije. Tako bo nekdo, ki verjame, da se pristanki na Luni niso zgodili, lažje verjel, da je princeso Diano ubila britanska tajna služba, čeprav med teorijama ni nobene logične povezave. So tudi taki, ki verjamejo v povsem nasprotujoče si teorije. Če nekdo verjame, da je Osama bin Laden še živ, je bolj verjetno, da bo verjel tudi, da so ga Američani ubili precej prej, preden so rekli, da so ga. To bi lahko razložili kot splošno nezaupanje v uradne zgodbe. Ne gre toliko za to, da verjamejo točno določeni zgodbi, ampak bolj za to, da pač na splošno ne verjamejo ničemur. Tudi zato se je tako težko prepirati s teoretiki zarot. Če jim spodnesemo en argument, hitro ponudijo drugega.«

»Gre za prastaro obliko racionalizacije in kognitivne domišljije, ki je ušla nadzoru – razprava o zlih in mračnih načrtih iz ozadja je vedno lažja od kritične uporabe razuma,« poudarja Vezjak. »Nekdo, ki vam očita, da vaše dejanje v resnici ni vaše, temveč ste samo prostovoljno orodje v rokah nekoga drugega, se v resnici sploh ni pripravljen pogovarjati o problemih.«
 

Kako prepričati prepričane?

French nadaljuje, da bi lahko konspiraciste označili za skeptike brez kritičnega razmišljanja. »Dvomijo o uradnih razlagah, nimajo pa veščin, da bi razločili, kaj je dober vir dokazov in kaj slab.« Morda bi lahko njih opazili Dunning-Krugerjev učinek, to je kognitivna pristranskost, ko se neusposobljeni ljudje ne zavedajo lastne ravni znanja o nekem področju, kar vodi k slabim odločitvam in zmotnim zaključkom, nesposobnost pa jim preprečuje, da bi spoznali svoje napake. Med stopnjo inteligence in konspiracizmom niso našli močne povezave, pojasnjuje French. Prej z načinom izobraževanja. »Zelo težko jim je dokazati, da nimajo prav. Vse, kar lahko storimo, je, da ljudi izobrazimo in upamo, da bomo uspešni. Zdaj nismo najbolj.« Poudarja še, da teorije zarote izrabljajo čustveni naboj. »Prav zato menim, da bi se morali proti ognju boriti tudi z ognjem. Veliko ljudi ni dovolj poučenih, da bi ocenili oziroma ovrednotili znanstvene dokaze. Morda bi jih lažje posvojili prek čustev.«



Vezjak se strinja, da si lahko pomagamo »le z znanstveno in medijsko pismenostjo in vzgojo, predvsem pa uporabo kritičnega mišljenja, ki se ga iz družbe izganja, tako kot filozofijo, ki ga promovira.« Pri tem največjo odgovornost pripisuje množičnim medijem. Poleg tega konspiracizem in psihopolitiko paranoje, dodaja, zelo uspešno uporablja politika za dosego strankarskih ciljev. »Če se v medijih vsakodnevno pojavljajo fantastični politični konstrukti, potem ni čudno, da v nenavadne povezave in skrite scenarije verjamejo cele množice ljudi.«

Ljudje bi se morali učiti, kako misliti in ne kaj misliti. »Zdravo je, da ne verjamemo slepo oblastem, a ne v primerih, ko to postane družbeno škodljivo,« poudarja French. Toda dogaja se ravno to. Večina zdravstvenih teorij zarote, še posebej gibanje proti cepljenju, lahko načne javno zdravje. Boris Vezjak: »Del skepse do znanosti je neposredno povezan z razvojem nemišljenja, torej miselne lenobe in čaščenja instantnih mnenj, sem pa se hitro naselijo vse vrste predsodkov, mnenj, stereotipov in 'vnaprejšnjih' znanj. Teoretik zarot bo vedno operiral s preveč vednosti, ne premalo – težko ga bo prepričati, da njegovi miselni konstrukti ne držijo, vanje bo slepo verjel. Zato nekatere teorij zarote postajajo nevarne, kadar so uspešne in takšne narave, da vzbujajo dvom o znanosti. Gibanje proti cepljenju, recimo, lahko ogrozi naše zdravje.«

French doda, da so konspiracisti manj naklonjeni volitvam, ker menijo, da nimajo smisla, ter zaščiti okolja, ker ne verjamejo, da je za podnebne spremembe odgovoren tudi človek. »Prav tako se k teorijam zarote zatekajo teroristi, vanje verjamejo, uporabljajo jih za rekrutiranje in motiviranje za napade.«

Kovalci teorij zarote za širjenje idej s pridom uporabljajo vse, kar ponuja internet, prav zato je smiseln razmislek o večjem nadzoru vsebin na facebooku in youtubu. A mnoge najdejo prostor tudi v tradicionalnih, sicer večinoma rumenih medijih. Veliko k temu pripomorejo vplivni posamezniki, ki teorije širijo. »Z Donaldom Trumpom so teorije zarote postale mainstream,« opozori French. Ameriški predsednik oporeka znanstvenim dokazom o podnebnih spremembah, bil je tudi eden glavnih glasnikov teorije zarote o rojstnem kraju prejšnjega ameriškega predsednika Baracka Obame.

Profesor filozofije Vezjak predstavi še nedavno študijo Conspiracy & Democracy organizacije YouGov in cambriške univerze, ki temelji na reprezentativnih raziskavah, opravljenih v Veliki Britaniji, ZDA, Italiji, Franciji, Nemčiji, Portugalski, Švedski in Madžarski. Ugotovitve razkrivajo, koliko so teorije zarote postale osrednje teme in ne zgolj obrobno prepričanje v številnih zahodnih državah. »Povsod v naštetih državah so ljudje verjeli, da njihova vlada 'skriva resnico' o priseljevanju beguncev, medtem ko so privrženci brexita in Trumpovi volivci bolj verjeli v celo vrsto teorij zarote.«

Približno 41 odstotkov Trumpovih volivcev in 31 odstotkov podpornikov brexita se je v raziskavi strinjalo s teorijo zarote o »veliki zamenjavi« (angl. great replacement, fran. le grand remplacement), zamisli, da je priseljevanje muslimanov del večje demografske zarote, ki se dogaja na Zahodu. Po drugi strani so to verjeli le trije odstotki volivcev Hillary Clinton in šest odstotkov nepodpornikov izstopa Velike Britanije iz EU. »Podobno so bili Trumpovi volivci in podporniki brexita bolj prepričani, da je globalno segrevanje, ki ga je povzročil človek, potegavščina, da so cepiva škodljiva in da neka skupina ljudi skrivaj nadzira dogodke in skupaj upravlja svet. Rezultati še kažejo, da je ideja o podnebnih spremembah bolj priljubljena na politični desnici, skepticizem glede cepiv pa je bistveno manj določen z ideološko pripadnostjo,« ugotovitve povzame Vezjak.