Ne glede na to, kar se dogaja tu spodaj, v vesolju nas te reči ne zanimajo

Randy Bresnik, ameriški astronavt slovenskega rodu, je bil v vesolju dvakrat. Prvič novembra 2009 z raketoplanom Atlantis, takrat je v vesolju preživel 11 dni, leta 2017 pa je na polletno odpravo na mednarodno vesoljsko postajo (ISS) z ruskim sojuzom poletel v družbi Italijana Paola Nespolija in ruskega kozmonavta Sergeja Rjazanskega. Od avgusta 2018 je Bresnik pomočnik vodje astronavtov pri Nasi in vodi razvoj in testiranje plovil v odpravi Artemis, ko bo človek znova osvojil površje Lune.

»Pišemo programe, razvijamo in oblikujemo nova plovila, ki jih bomo nazadnje tudi temeljito testirali,« je poudaril. Za program Artemis razvijajo vesoljsko raketo SLS, kapsulo za prevoz posadke orion, sistem za pristajanje, lunarno vesoljsko postajo Gateway, lunarne roverje, pa tudi nove obleke za astronavte.

Nasa je že spravila človeka na Luno, več kot 50 let kasneje se zdi, da je podvig še kako težak. Zakaj je tako težko iti na Luno?

Zahtevno je, drago je in zato človeštvo tega ni storilo že od leta 1972. Lepo je biti del vnovičnega podviga. To je zelo vznemirljiv čas. Pristanek ljudi na Luni je in bo navdihoval generacije.

Teče program Artemis po načrtih? Odprava Artemis 2 je načrtovana za prihodnje leto, ko naj bi četverica astronavtov odpotovala okoli Lune, leto kasneje pa naj bi v odpravi Artemis 3 tudi stopila na površje. Odprave so začrtane zelo kompleksno in marsikatero plovilo še zdaleč ni nared.

Drži. Vsak razvoj, naj bo to razvoj novih avtomobilov ali novih letal, je zahtevno delo, sploh če gre za inovativne tehnologije. Med razvojem odkrivamo številne nepopolnosti, kar je pričakovano. Trudimo se, da bi bilo vse pripravljeno za izstrelitev odprave Artemis 2 septembra prihodnje leto. Kar nekaj izzivov imamo na različnih sistemih plovil, ki jih moramo preveriti in popraviti. Lahko da bodo zamude. Mislim, da smo že ugotovili, kje tičijo težave, zdaj pa iščemo rešitve in poti, ki jim moramo ubrati, da bomo čim prej poleteli.

Naslednja stopnja so redni poleti vsako leto. V odpravi Artemis 2 bomo prvič po zelo dolgem času ljudi poslali dlje od nizkozemeljske orbite, po idealnem scenariju bo z naslednjo odpravo že sledil pristanek na površju. Medtem bomo gradili prehodno vesoljsko postajo – postojanko, na kateri se bodo astronavti ustavljali na poti do Lune.

Res, načrti so velikopotezni. Je pa zelo prijetno spremljati, kako je človeštvo kos temu izzivu!

Nasina nova raketa SLS je krstno izstrelitev doživela avgusta 2022. FOTO: Nasa/AFP

Bili ste na polletni odpravi na ISS. Prihodnje odprave na Luno in nato še naprej na Mars bodo lahko trajale zelo dolgo, polno bo novih izzivov za človeško telo in glavo. Kateri bodo največji za astronavte? S kakšnimi težavami ste se morda vi srečali med dolgotrajno odpravo v vesolju?

Veliko so nas o potovanjih na Luno naučili že astronavti iz ere Apollov. Povedali so, da prehod od ničelne gravitacije na tranzitu do Lune do ene šestine težnosti na Luni ni bil zahteven. Na vesoljski postaji bivamo lahko več mesecev, tudi celo leto, in prilagoditev telesa na vnovično težnost na Zemlji je precej zahtevna. Kar nekaj časa traja, da se znova privadiš. Menim, da bo astronavtom zmanjšana težnost na Luni še kako všeč. Kar predstavljajte si, oblečeni ste v ogromen vesoljski skafander, vaša masa pa je le šestino mase, ki jo imate na Zemlji. Brez težav lahko poskakujete po površju in počnete stvari, ki jih na Zemlji nikakor ne morete. Seveda bo zmanjšana težnost močno olajšala opravljanje nalog na Luni. Precej zahtevni bodo vesoljski sprehodi iz vesoljskega plovila in nazaj vanj.

Naši partnerji izdelujejo novo vesoljsko obleko, ki jo moramo še dodobra preizkusiti, da se bo lepo prilegala, da ne bo žulila. Obleka mora biti uporabno orodje in astronavta nikakor ne sme ovirati. To je tudi glavni razlog, da smo se odločili za povsem novo zasnovo, da nismo le kopirali oblek iz dobe Apollov. Na Zemlji bomo vse te sisteme podrobno preizkusili, da bomo natančno vedeli, kaj lahko pričakujemo.

Odprave ne bodo lahke. Izstrelili jih bomo, zapuščali bodo Zemljo in se napotili proti Luni. Njihovi možgani se bodo morali prilagoditi na dejstvo, da bo Zemlja kar naenkrat postala zelo majhna, videti bo manjša kot noht na palcu. Luna pa bo postajala vse večja. Meje med kopnim in oceani na Zemlji bodo zabrisane, pred njihovimi očmi bo sivina Lune. Potem bo sledil spust. V teh plovilih bodo astronavti leteli prvič. To bo osupljivo nevsakdanja izkušnja. Cilj pa seveda ni le priti na površje Lune, cilj je, da bomo tam raziskovali, da bomo prišli do novih spoznanj. Do osvojitve tega cilja pa moramo prehoditi številne korake, ki so za nas prav tako novi.

Randy Bresnik je občinstvo navduševal s čudovitimi posnetki Zemlje in vesolja. Foto Nasa/Reuters

Program Artemis je zelo mednaroden, z vami sodelujejo Esa, Jaxa in druge vesoljske agencije.

Poleg evropske in japonske neposredno sodelujemo tudi s kanadsko vesoljsko agencijo in agencijo Združenih arabskih emiratov. Astronavti iz teh agencij se vseskozi urijo z nami, tako da imamo vsi enako znanje. Z evropskimi astronavti delamo skupaj pri elementih lunarne postaje Gateway, saj jo gradijo tudi v Italiji. Z japonskimi sodelujemo pri novem lunarnem vozilu. Zaradi teh prispevkov imajo japonski in evropski kolegi tudi rezervirano mesto v eni izmed prihodnjih odprav v programu Artemis.

Če se posvetiva še nekoliko bolj aktualnim dogodkom, vsi smo nekako trepetali, kako bo Nasa rešila zaplet s starlinerjem in kako se bosta z ISS vrnila vaša kolega Sunita Williams in Butch Wilmore. Ko sta se oglasila s postaje, sta v en glas poudarila, da morate biti astronavti pač pripravljeni na vse in da tudi ste pripravljeni na vse. Potrjujete to?

Zagotovo smo se urili za vse scenarije. Odprave raketoplanov so trajale nekaj dni, deset, dvanajst. In zato smo lahko načrtovali vsak trenutek potovanja. Te odprave so bile kot sprint v vesolju, natančno smo bili naučeni za vsak korak, ves čas smo delali s polno paro in se nato na Zemljo vrnili izčrpani. Odprave na mednarodni vesoljski postaji pa so maraton, ki ga tečete običajno pol leta. Tudi te odprave so skrbno načrtovane, vendar ne moreš vsega znati na pamet, gre bolj za obvladanje veščin, ki so uporabne pri najrazličnejših opravilih. Moramo biti prilagodljivi in iznajdljivi. Saj veste, pri še tako dobrem načrtu, ko se denimo odpravimo na počitnice, bo skoraj zagotovo šlo kaj narobe in se bo načrt spremenil. Sposoben moraš biti rešiti problem in pri tem, če se le da, še uživati.

Astronavta: Spremembe načrtov so del našega posla

Pogosto pozabljamo, da je ISS velikanski vesoljski laboratorij in da astronavti izvajate najrazličnejše znanstvene poskuse za napredek medicine, razvoj novih materialov ... Kateri poskus vam je najbolj ostal v spominu?

Gojili smo pljučno tkivo. V breztežnostnem prostoru se tkiva razrastejo popolnoma drugače kot pod vplivom težnosti. Na tkivu smo nato preizkušali terapije za zdravljenje raka, ki so bile ciljno usmerjene. Kemoterapija zastruplja celotno delo, tarčne terapije pa bi pobijale le bolne celice, zdrave bi ostale bolj ali manj nepoškodovane. Moja mama je imela raka, zato sem ta poskus doživljal bolj čustveno od drugih. S takšnimi poskusi res izboljšujemo življenja.

Nedavno ste bili v Rusiji, kot član spremljevalne ekipe, ko je na ISS skupaj z rusko ekipo s sojuzom poletel vaš kolega Donald Pettit. ISS je verjetno eden najlepših simbolov mednarodnega sodelovanja.

Že leta nisem bil v Rusiji, pravzaprav odkar sem zadnjič letel. Z Rusijo v projektu mednarodne vesoljske postaje kontinuirano sodelujemo že 24 let in več. Od novembra 2000 so na postaji neprekinjeno ljudje. Vseskozi smo predani človeškim odpravam in raziskovanju vesolja. V partnerstvu smo se zavezali k profesionalnosti. Vsak dan se pogovarjamo med seboj, saj dogajanje spremljajmo iz kontrolnih sob v Moskvi, Nemčiji, Cukubi na Japonskem in v Houstonu. Ne glede na to, kar se dogaja tu spodaj, v vesolju nas te reči ne zanimajo. Izredno vesel sem bil snidenja z vsemi kolegi iz Rusije, s katerimi sem sodeloval pri svoji odpravi. Sprejeli so nas gostoljubno in prijazno, zato z največjim veseljem rušim predsodke o razlikah. Ljudje smo v osnovi enaki in si želimo istih stvari: da je naša družina na varnem, da naši otroci odraščajo na varnem kraju, želimo si obrok na mizi, neki prostorček, kjer si lahko oddahnemo. Ljudje se lahko tako preprosto razumemo med seboj in to daje upanje, da se bodo nekega dne tudi vlade razumele.

Z ženo Rebecco, ki je pravnica pri Nasi, imata dva otroka, sina in hčer. Hči se mu je rodila med prvim vesoljskim poletom. FOTO: Jože Suhadolnik  

Astronavti ste v minulih letih poleg ruskega sojuza dobili še drugo prevozno sredstvo, Spacexov dragon. Kako so komercialni partnerji spremenili dinamiko dogajanja v Nasi?

Res si želim, da bi bila vsa vesoljska podjetja uspešna. Svoje izkušnje o vesoljskih poletih zelo rad delim z drugimi, smo izkustvena bitja, in če nečesa ne moremo storiti sami, se pustimo očarati zgodbam drugih ljudi, ki jim je to uspelo. Tako postanemo del te zgodbe. Na primer, nismo športniki, ampak smo del njihove zgodbe, ko navijamo zanje.

Delo vladnih služb in astronavtov je pripomoglo, da so zasebna vesoljska podjetja zrasla do točke, ko lahko uvajajo komercialne vesoljske polete, in tako je vesolje postalo dosegljivo tudi za nepoklicne astronavte. Na to igrišče prihajajo novi in novi igralci, tu so podorbitalni poleti, ki jih izvajata podjetji Virgin Galactic in Blue Origin. Rusi ponujajo komercialne lete na sojuzih, Spacexov dragon je na voljo družbi Axiom, ki v ZDA skrbi za turistične vesoljske polete.

Čudovito bi bilo, če bi imeli še več podjetij po vsem svetu, ki bi popeljala ljudi v vesolje. Morda bi s te perspektive vendarle dojeli, da imamo samo en planet in da smo samo ena vrsta.

SpaceX prvič »ujel« pospeševalnik rakete starship

Toda za zdaj je vesoljski turizem rezerviran za bogate.

Upam, da ne bo več dolgo tako. Tudi letalska potovanja so bila nekoč rezervirana le za bogate. Upam, da bom doživel, da si bodo lahko ljudje vesoljski polet rezervirali tako preprosto, kot danes kupijo letalsko karto do Pariza ali Londona.

Spacexu je nedavno uspel neverjeten dosežek, ko so na izstrelitvenem stolpu ujeli monumentalno prvo stopnjo rakete. Je tudi vas dosežek navdušil?

Da. Z njimi delam že več kot 12 let, pri projektu dragona, zdaj pri starshipu (ta je pomemben del programa Artemis; op. a.). Obiskoval sem novo bazo v Teksasu, spremljal sem, kako je rasla, kako so postavljali stolp za starship. Gledal sem tiste vilice in se osupel spraševal, kako bodo to naredili. Zdelo se mi je neverjetno, da bi idejo izpeljali. In zdaj, ko so jo, je to še en dosežek, nad katerim se lahko le čudimo in občudujemo, kaj lahko človeštvo doseže.

Zagotovo sta Spacex in Blue Origin, ki pristajata s svojimi nosilnimi stopnjami, dokazala praktično vrednost ponovne uporabe. Drage kose raket smo vseskozi metali stran, zdaj pa jih uporabljamo znova in znova. Seveda ima to pri oblikovanju svojo ceno, raketa mora imeti pristajalne noge, mehanizme za izklop in vklop motorjev. Zato je na voljo manj prostora za prevoz tovora. Pri raketi SLS smo dali prednost količini tovora, ki ga lahko ponesemo v vesolje, zato raketa ne pristaja.

Pri vesoljskih projektih smo odvisni drug od drugega

Kako vas je pogled na Zemljo iz vesolja, sploh letenje v vesolju spremenilo, odtlej kaj drugače gledate na življenje?

Mislim, da imamo vsi astronavti podobne izkušnje – gre za občutek ponižnosti. Celo življenje je obzorje ravno. Po kakšnih osmih, devetih minutah poleta v vesolje pa kar naenkrat obzorje ni več ravno, ampak ukrivljeno. Zemlja postane veliko manjša in veliko bolj končna. In na postaji jo obletite v 90 minutah. Od tu do Benetk ne prideš v 90 minutah. In vsakih 45 minut vidite sončni vzhod in sončni zahod. Vidite jih 16 v 24 urah.

Misel seveda uide k družini, prijateljem, nato pa te prešine, celoten planet sem obletel v 90 minutah. Vse, kar poznam, vsi kraji, kjer sem bil, so se pod mano odvrteli v 90 minutah. To je precej šokantno in ne moreš se počutiti drugače kot ponižnega. Jasno postane, kako tanko je pravzaprav ozračje, kako krhek in poseben je naš planet, ki je edini, za katerega vemo, da se je na njem razvilo življenje.

Randy Bresnik se je rodil 11. septembra 1967. Foto Jože Suhadolnik/delo

Kaj ste poleg bližnjih najbolj pogrešali? Gravitacijo?

Oh, kje pa. Gravitacija je v resnici zares uporabna le ob obisku stranišča. (smeh)

Kar me je presunilo, je bilo pomanjkanje človeškega dotika. S kolegi smo se objeli le ob prihodu ali odhodu posadke, sicer pa ni dotikov, ki smo jih vajeni v družini, ko se vsak dan objamemo, poljubimo, si stisnemo roko. To sem res pogrešal, še posebej objeme, ko ti otroci ovijejo roke okoli vratu.

Druga zanimivost, ki se mi je zgodila, pa je, da sem izgubil povezavo med obrazi in imeni. Pol leta sem gledal obraze petih ljudi, seveda smo se slišali z domačimi, a šlo je za telefonske pogovore. Potem ko sem se vrnil, sem se le s težavo spomnil, katero ime pripada kateremu obrazu, čeprav sem ljudi dobro poznal. Spomin, če ga ne uriš, opeša.

Kateri del vesoljskega potovanja vam je bil najboljši, izstrelitev ali pristanek?

Cenim predvsem izstrelitve. Bil sem vojaški pilot in obožujem občutek pospeševanja. Toda letala imajo določeno količino moči in pospeševanje se v nekaj sekundah konča. V raketi pa te pospešek potisne v sedež, pričakuješ, da se bo zdaj zdaj občutek končal, a kar traja, minuto, dve, tri. Pod teboj je naprava, ki pospeši od nič do več kot 25.000 kilometrov na uro v osmih minutah. Pristanek pa je prijeten predvsem zaradi občutka, da si doma.

Najboljši del poleta so bili tisti mirni trenutki, ko sem sedel, se sprostil in gledal skozi okno, še posebej skozi kupolo vesoljske postaje, ter opazoval svet, ki je bežal pod mano in se vseskozi spreminjal. Malo sem se premaknil, pa je bilo vreme drugačno, drugačna je bila sončna svetloba. Vse to sem skušal ujeti na fotografijah in videoposnetkih, da bi bilo kar največ ljudi deležnih te posebne izkušnje.

Ta izjemen posnetek je nastal med Bresnikovo odpravo na ISS: 

https://youtu.be/rgBKFEeXfww?si=JEZwHiIAn3PSh04c