Pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU že deset let deluje jezikovna svetovalnica, v kateri strokovnjaki inštituta odgovarjajo na raznolika jezikovna vprašanja. V tem obdobju je nastal svojevrsten spletni priročnik, v katerem lahko uporabniki zastavijo vprašanje, hkrati pa poiščejo odgovore na več kot 3000 jezikovnih dilem.

Projekt, v okviru katerega je izšla tudi monografija Kje pa vas jezik žuli?, je bil uvrščen v izbor Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) Odlični v znanosti 2021 kot eden izmed najvidnejših raziskovalnih dosežkov s področja humanistike. O jezikovni svetovalnici, razvoju in prihodnosti slovenskega jezika, pa tudi o nastajajočem novem pravopisu, smo se pogovarjali z vodjo projekta, jezikoslovko dr. Heleno Dobrovoljc.

Zakaj je nastala jezikovna svetovalnica in komu je namenjena?

Ustanovitev svetovalnice so narekovale potrebe jezikovnih uporabnikov – veliko jih je svoja vprašanje glede knjižnega jezika in priročnikov, ki ga opisujejo in usmerjajo, naslavljalo na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, vprašanja so se tudi ponavljala, zato smo s spletno objavo zagotovili dostop do že objavljenih odgovorov.

Hitro rastoča zbirka vprašanj in odgovorov je ponudila tudi raziskovalne izzive: pridobili smo vedenje o težko razumljivih pravilih, slovničnih opisih, posebnostih, ki jih v priročnikih sploh ni, novih izrazih, ki so se pojavili v medijih, in kje se knjižnojezikovna praksa oddaljuje od priročnikov. Po drugi strani je za raziskovanje zanimiva uporabniška izkušnja: kdaj se uporabniki sploh odločijo vprašati oziroma intervenirati. Ali je to pri branju, poslušanju televizije, radia, politikov, oglasov, morda pri pregledu šolskih nalog svojih otrok ...?

Sodobni jezik se razvija hitreje, kot se je recimo pred stoletjem. Zakaj?

Zveza sodobni jezik vključuje tako naravni jezik, to je naš materni govor, ki ga usvojimo v svojem domačem okolju, in skupni knjižni jezik, ki ga pridobimo med šolanjem. Za knjižni jezik se jezikovna skupnost odloči z željo, da bi se posamezniki z različnimi jezikovnimi identitetami razumeli in lažje identificirali s skupnostjo. Razvoj knjižnega jezika je danes pospešen, saj ga ne uresničujejo le pravil naučeni kabinetni pisci ali jezikovno izšolani posamezniki, temveč se za sporazumevanje v knjižnem jeziku odloča razširjen krog ljudi pogosto iz praktičnih potreb, na primer, kadar ne poznamo sogovornika ali poslušalstva ali kadar želimo biti nedvoumno razumljeni. Širši je krog ljudi, ki knjižni jezik aktivno uporablja v različnih okoliščinah ali položajih, več raznolikosti in sprememb lahko zaznamo v njem.

Na katerih jezikovnih področjih se je v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih zgodilo največ pretresov?

Večjih pretresov ni bilo, se pa je precej spremenilo pojmovanje jezikovne pravilnosti, ki se povezuje s tem, kaj velja v družbi za merilo, torej knjižnojezikovni prestiž. Pred drugo svetovno vojno so se zgledovali po leposlovju in pravopisi so bili polni navedkov iz del naših klasikov, po vojni se je leposlovje počasi začelo umikati časopisju, v elektronski dobi pa imamo orodja, s katerimi knjižni jezik lahko preučujemo skozi prerez družbene prakse – zanima nas vse, od pogovornega jezika do jezika v znanosti.

To brutalno soočenje z gradivom je na začetku stoletja zbegalo tudi generacijsko različne skupine jezikoslovcev glede vzpostavitve meril jezikovne pravilnosti. Če bi upoštevali le tiste, ki ga uresničujejo povsem v skladu s pravili, usvojenimi pred desetletji, bi oblikovali vse pogoje za knjižnojezikovno shizmo ali zastarelost in neuporabnost knjižnojezikovnih priročnikov. Tudi zato, ker posameznih predpisanih oblik danes ne uresničujejo niti učitelji v šolah. Učenci se jih ne naučijo. Vse tako kaže, da so se ob odločitvi za premik od predpisovanja neuresničenih k opisovanju sprejemljivih in uresničenih knjižnojezikovnih oblik duhovi pomirili.

Katera jezikovna vprašanja nas Slovence oziroma govorce slovenščine najbolj mučijo?

Na prvem mestu so pravopisna vprašanja, zato ni naključje, da smo pobudniki spletne svetovalnice prav jezikoslovci, ki se ukvarjamo s pravopisom in bi s pomočjo vprašanj uporabnikov radi naredili pravopisna pravila, ki ob klasičnih zadregah odgovarjajo na najbolj pereče dileme. V svetovalnici so v ospredju vprašanja rabe začetnice, ločil, pisanja in sklanjanja tujih imen, zlasti iz oddaljenih jezikov. V zadnjem času se pojavljajo tudi slovnična vprašanja, povezana na primer s pojmovanjem besednih vrst, skladenjska vprašanja, kot so izbira ustreznega predloga, veznika … Redno dobivamo tudi vprašanja, povezana z maturo.

Kaj lahko jezikoslovci razberete iz vprašanj v svetovalnici? Recimo, kako dobro obvladamo svoj jezik?

Takih vprašanj, ki bi kazala na vrzeli v jezikovnem znanju, je zelo malo. Motivacija za vprašanje je najpogosteje poklicna dilema lektorjev, prevajalcev, učiteljev …, med njimi so dobri poznavalci veljavnih priročnikov, ki z vprašanjem pravzaprav opozorijo na pomanjkljivosti in neskladja v njih.

Če pa me sprašujete na splošno o zmožnostih Slovencev pri pisanju in oblikovanju jezikovno in miselno koherentnih besedil – svetovalnica tega ne razkriva. Bojim se, da je tu problem večji, saj se pravila o pisanju začetnice naučimo precej hitreje kot pa smiselnega upovedovanja vsebin. Še zlasti, ker se to že v šolah preredko ali sploh ne izvaja.

V desetih letih ste v svetovalnici odgovorili na več kot 3000 vprašanj, to pomeni v povprečju skoraj eno na dan. Je število vprašanj po letih konstantno ali se morda povečuje? Čemu pripisujete trend?

Število odgovorov zdaj uravnavamo sami, tako da jih je približno 20 na mesec, toda januarja jih je bilo objavljenih že 27. Deloma so naše omejitve povezane s projektnimi obveznostmi in časom, ki ga imamo ob teh še na voljo. Odgovarja pa vsako leto več sodelavcev in sodelavk inštituta.

Kako na razvoj jezika oziroma pravopis vplivata internet in komunikacija prek spletnih medijev?

Spletni mediji niso enovit pojav. Nekatere storitve spleta uporabljamo samo kot nadomestilo klasičnih načinov (e-pošta), po drugi strani je splet vsakemu posamezniku prinesel možnosti neposrednega objavljanja na družbenih omrežjih, kar je povzročilo pravi prerod. Če se osredinim zgolj na dejanje pisanja in ne ocenjujem vsebine, mislim, da smo se sprostili, da je splet pomagal ustvariti življenjske položaje, v katerih je želja po sporočanju postala močnejša od strahu, da bi nekaj napisali slovnično narobe in bili zato ocenjeni kot jezikovno neokretni. Splet je pozitivno pomagal premostiti to psihološko oviro, danes ljudje množično pišejo tudi za zabavo – nekateri samo pogovorno, drugi v neki zmesi knjižnega in pogovornega, tretji samo knjižno, četrti po svoje spreminjajo navade, na primer opuščajo razlikovanje male in velike začetnice in podobno. In samo jezikovno sproščen človek je lahko tudi jezikovno ustvarjalen in samozavesten.

Kakšno škodo lahko povzroči površno prevajanje iz tujih jezikov, če ponazorite z nedavnim vprašanjem o črnem ledu, ki se je pojavil v medijih in ste ga obravnavali tudi v jezikovni svetovalnici?

Črni led je pokazal, da jezikovni zdrsi še nikoli doslej niso bili tako hitro odpravljeni kot danes. Ravno splet nam omogoča, da se pri pisanju ali lektoriranju hitro – izrecno ali potihem – posvetujemo s souporabniki. V spletni jezikovni skupnosti, ki jo poznam in lahko opazujem, je opozarjanje na jezikovne zdrse bliskovito, pogosto (a ne vedno) tudi povsem dobronamerno. Popravljajo se tudi že objavljena besedila, kar je bilo opazno ob epidemiji koronavirusne bolezni: kopico novosti je bilo treba čez noč prilagoditi slovenščini (imena cepiv, ukrepov, virusov, bolezni, novih izrazov soobolevnost, prebolevnik in podobno); v člankih na spletu so bile dopoldanske napake popoldne že odpravljene. Tudi obe svetovalnici Inštituta za slovenski jezik – splošna jezikovna in terminološka – sta dejavni v tem procesu.

Ste vodja pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU za pripravo Pravopisa 8.0, h kateremu je povabljena tudi strokovna in laična javnost, predlogi so namreč v javni razpravi. Koliko se laična javnost vključuje v razpravo in glede katerih vprašanj? In kakšen vpliv ima dejansko na odločitve komisije?

Pravopisna pravila, ki jih po poglavjih postopoma predstavljamo na portalu Fran, so objavljena v spletnem sistemu, ki omogoča javno razpravo. Vsak uporabnik spleta se lahko neprijavljen, anonimno ali z imenom in priimkom udeleži te javne razprave tako, da odda svoj komentar, mnenje v spletni predal. Zdaj, ko so za nami že razprave ob štirih poglavjih, lahko rečem, da smo zadovoljni z odzivom, da so odzivi najrazličnejši, od navajanja lastnih izkušenj, zgledov, ki pravilo potrjujejo, in zgledov, zaradi katerih bo pravilo treba spremeniti ali dodati še kak člen, do popolnega zavračanja kake rešitve. Oboji so za nas dragoceni in pomembni, pregledani bodo ob končni redakciji. Največji vpliv imajo argumentirani predlogi, podkrepljeni z zgledi.

Koliko so vam pri snovanju novega pravopisa v pomoč vprašanja uporabnikov jezikovne svetovalnice?

Zaradi svetovalnice smo lahko pravila zasnovali problemsko in večina v pravilih na novo uvedenih razdelkov pojasnjuje prav izpostavljene jezikovne zadrege (na primer kako zapisujemo datume, uro oziroma kako številke beremo). Nova so poglavja o zvezah številk in črk, ki so v rabi vse pogostejše, na primer avtocesta A1, format A3, tipka F3, skupina G20, svinčnik z oznako 2B in podobno. V poglavju o rabi začetnice je prvič vključeno pravilo o gorskih imenih, ki so postopoma uslovarjena na Franu – od Begunjske Vrtače do Vodnikovega vršaca. Podobno je pri imenih pripadnikov skupin uvedena razlika med izpeljanimi in pomensko spremenjenimi (maistrovci – Avseniki). Zlasti pri pisanju praznikov, nagrad, zgodovinskih dogodkov z malo začetnico je izrecno opozorjeno, kaj se zgodi, če je v takem imenu samostojna lastnoimenska prvina (prometej znanosti – dan Zemlje, miss Slovenije) ali pridevnik, izpeljan iz nje (Nagodetov proces, Prešernove kroglice). In še ...

Pri novem pravopisu predlagate nekatera poenotenja, na primer pri pisanju krajevnih imen. Kakšen je odziv javnosti? In kaj kažejo izkušnje, kako se tovrstne spremembe prenašajo v vsakdanjo rabo?

Prenos v prakso je za zdaj mogoče opazovati le pri tistih novih pravilih, ki jih kodifikacijski priročniki doslej sploh niso evidentirali in je predlagani nabor pravil za taka vprašanja sploh prvič objavljen (pisanje nekaterih verskih imen – Lurška Mati Božja, imena v prenesenem pomenu – na steni visi Grohar, iz lastnih imen nastala občna, na primer aksel, šengen, bolonja, selotejp, imena regij in podobno). Prenosa sprememb pri krajevnih imenih, na primer Opatje selo > Opatje Selo, pa v rabo še ni, ker bomo najprej predstavili za javno razpravo vsa poglavja pravil, pregledali pripombe, sledi krovna redakcija vseh poglavij in nato uveljavitev, ki bo (morda, to bo prinesla končna odločitev) zahtevala spremembe tudi v javni rabi.

Se strinjate s tem, da je slovenščina jezik izjem?

Če želimo knjižni jezik opisati kot sistem, je vsako usklajevanje priročniškega knjižnega in dejanskega (uresničevanega) knjižnega jezika preizkušnja za jezikoslovce in že vzpostavljeni sistem. Pri posodobitvi knjižnega jezika je za komisijo torej izziv odločitev, ali ugotovljene izjeme ali odstopanja opisati (ob obstoječem sistemu) in kako to napraviti ali pa veljavna pravila podreti in postaviti na novo – brez izjem. Izjeme so torej odraz kompromisa.

Kako vidite prihodnost slovenskega jezika, vas kaj skrbi?

Skrb vzbujajoče bi bilo, če bi pri kodifikaciji knjižnega jezika opustili potrebne prilagoditve z dejansko rabo, saj bi se tako knjižni (vzpostavljeni) in naravni jezik preveč oddaljila. Skrbelo bi me, če bi katera od generacij jezikoslovcev zaradi zahtevnosti procesa prilagajanja obeh jezikov to delo opustila ali bila prepričana, da so njihove rešitve tako dobre in univerzalne, da so opravili to delo enkrat za vselej. Ne bi si smeli domišljati, da je jezik izvzet iz procesov vsesplošnega spreminjanja družbe. Ampak, kot kaže, smo na dobri poti ...