Žaba, ki se je skrivala in popravljanje v orbiti

Žaba, ki se je ves ta čas skrivala

Znanstveniki redno poročajo o živalskih vrstah, ki izumirajo, manj pogosto pa se zgodi, da najdejo takšne, ki še niso opisane v literaturi. Žal prav dejstvo, da jih odkrivamo šele zdaj, pogosto pomeni, da so že ogrožene.

Takšna je tudi nova vrsta iz družine reg, ki jo je v amazonskem pragozdu odkril Pablo J. Venegas s perujskega herpetološkega inštituta. Venegas, ki je tudi prvi avtor znanstvenega članka o odkritju, je sodeloval pri raziskovalni odpravi konzorcija perujskih, brazilskih in ameriških znanstvenikov v zamočvirjenem in gozdnatem svetu narodnega parka Cordillera de Colan na severu Peruja, v bližini meje z Ekvadorjem, na nadmorski višini okoli 3100 metrov.

Novoodkrita vrsta se od sorodnic razlikuje po debeli in razbrazdani koži zelene barve na hrbtni strani, turkiznih šarenicah in gladki koži brez pik ali lis pod brado. Za rege vrečarke, ki jih večinoma najdemo v Južni Ameriki na območju Andov, je značilno, da samice nosijo oplojena jajčeca v vreči na hrbtu. Zarodki dobivajo kisik iz krvnega obtoka, samica jih ima pri sebi tri do štiri mesece, na stopnji paglavca pa jo zapustijo.
 

Popravljanje v orbiti

V začetku tedna se je servisni satelit podjetja Northrop Grumman uspešno spojil s komercialnim komunikacijskim satelitom Intelsat 10-02. Plovilo MEV-2 je namenjeno podaljševanju odprav. V orbiti se pritrdi na satelit, ki je pri koncu življenjske dobe oziroma mu zmanjkuje goriva, in ga s svojimi potisniki ohranja na ustrezni višini ter mu tako podaljša življenjsko dobo. Tehnologijo so v podjetju že preizkusili, ko se je lani MEV-1 spojil z izrabljenim Intelsatom 901.



Takrat so nalogo opravili v tako imenovani pokopališki orbiti, ki je 300 kilometrov nad geostacionarno orbito, 35.786 kilometrov visoko nad ekvatorjem. V tej orbiti krožijo odsluženi sateliti, zato s testno odpravo niso ogrozili delujočih satelitov. Tokrat pa so servis opravili v geostacionarni orbiti. Satelita bosta skupaj pet let, po tem se bo lahko MEV-2 odklopil in se po potrebi priklopil na novega. V podjetju Northrop Grumman želijo v prihodnosti opravljati še druge servisne storitve, denimo polnjenje drugih satelitov z gorivom, pa tudi odstranjevanje vesoljskih smeti. Po podatki Ese je trenutno v orbitah okoli 129 milijonov koščkov, večjih od milimetra, ki lahko poškodujejo satelite. Večji kosi pa lahko zaradi velike hitrosti povzročijo pravo katastrofo.


 

Kako hrup vpliva na drevesa

Onesnaževanje s hrupom ima lahko dolgoročne posledice tudi za rastline in drevesa, kaže raziskava, objavljena v reviji Proceedings of the Royal Society B. Negativni učinki se kažejo še leta po tistem, ko se onesnaževanje s hrupom konča. Raziskovalci so pred dvanajstimi leti proučevali vpliv hrupa na rafineriji zemeljskega plina v Novi Mehiki in ugotovili, da je v okolici kar 75 odstotkov manj podrasti tamkajšnje vrste bora v primerjavi s tišjimi območji.

To so pripisali temu, da hrup odganja šoje, ki raznašajo semena, ko jih nabirajo za zimske mesece. Raziskovalci so se zdaj vrnili na kraj raziskave. Podjetja so se v tem času že umaknila, a borovcev je še vedno manj. Tako menijo, da se ekosistemi lahko pobirajo zelo dolgo, tudi potem ko izvora hrupa ni več. Ptice (šoje so še posebno občutljive na hrup) se namreč niso vrnile na območje, s katerega jih je človek pregnal. Ne ve se, koliko časa bo minilo, da bodo ptice znova naselile zapuščeno območje.

Mikroplastika je v zraku več dni

Plastika v okolju ne izgine, ampak z leti razpada na vse manjše delce, nazadnje mikroskopsko majhne, ki lahko tudi lebdijo v zraku. Delce plastike v zrak dvignejo avtomobili, ko dvigajo prah s cest, podobno se dogaja v kmetijstvu, pa tudi ob valovanju morja med pršenjem vodnih kapljic. Raziskovalci z univerze v Utahu so ugotovili, da delci v ozračju lahko ostanejo okoli šest dni in pol, kar je dovolj, da jih zračni tokovi prenesejo na druge celine. Tako so mikroplastiko našli celo na najbolj odročnih delih sveta, denimo na Antarktiki ali visoko v gorovjih.


 

Starliner s posadko šele leta 2022?

Še vedno ni znano, kdaj bo Boeing ponovno testiral kapsulo za prevoz posadke. Po podatkih spletnega portala Ars Technica naj bi polet starlinerja brez posadke izvedli julija ali avgusta, vzrok za zamudo pa je pester promet na mednarodni vesoljski postaji in ne nepripravljenost plovila. Na postaji je namreč le nekaj pristajališč, primernih za najnovejša plovila dragon in starliner. Dvaindvajsetega aprila se bo na enega od teh parkiral dragon za človeško posadko in na njem ostal pol leta, 3. junija pa se bo na drugega pripojil tovorni dragon, ta bo na postaji ostal do sredine julija, navaja spletni portal. Šele po tem bi se lahko sprostilo mesto za Boeingovo kapsulo. Ko bo starliner končno poletel, bo na postaji približno en teden.



Menda sicer manjka le nekaj malega popravkov in kapsula bo nared za polet. Pri prvem testiranju decembra 2019 jo je zagodla programska oprema in tako se kapsula ni utirila v pravo orbito, da bi se lahko srečala z vesoljsko postajo. Pristanek na trdnih tleh je potem potekal brez težav. Takšen polet zdaj skušajo ponoviti, a so že večkrat prestavili datum. Po tem testu bodo potrebovali nekaj časa za analizo podatkov in tako viri pri Boeingu menijo, da bi se lahko polet s posadko zgodil šele januarja prihodnje leto. Pri Nasi sicer niso pretirano nestrpni, saj že imajo eno kapsulo, to je Spacexov dragon, ki zadostuje za trenutne potrebe pri prevozu astronavtov, še dodajajo pri Ars Technici.