Z znanjem in iskanjem odstirajo skrivnosti Jadrana

»Morska biološka postaja je mednarodno priznana in v državi vodilna raziskovalna skupina za morske vede, ki z naprednimi metodami proučuje in rešuje aktualne izzive v morskem okolju,« pravi njena vodja Patricija Mozetič.

Kdor vlada Jadranskemu morju, bo prej ali slej vladal tudi na kopnem ob njem. Tako je gusar Hajrudin Barbarossa nagovarjal sultana Sulejmana Veličastnega. A če res hočeš vladati morju, ga moraš poznati. Kako bi sicer vladal tej neskončnosti, če ne bi vedel, kaj je s številnimi »pošastmi«, ki kukajo iz nje. Enkrat so to kot ladje veliki kiti, drugič je milijarda pekočih meduzic, enkrat so to ostri leščurji, naslednjič neskončni oblaki rebrač, ki spremenijo morje v želatinasto preprogo. S svojimi tokovi je kot reka, enkrat je previsoko, drugič prenizko, enkrat mu dviguje greben jugo, drugič burja, enkrat je bolj, drugič manj slano, včasih je neznansko bogata njiva, ki hrani človeštvo, drugič odlagališče plastike in druge nesnage.





Severni Jadran sodi med najbolje raziskana morska območja na svetu. Pionirjev morske biologije tega koščka morja je bilo veliko, med njimi Vitaliano Donati iz Padove, saj je že leta 1750 napisal delo O zgodovini morskega naravoslovja na Jadranu, ki je postalo eno temeljnih del za kasnejši študij morske biologije. Leta 1846 so v Trstu ustanovili muzej zoologije, ki ga je nekaj časa vodil Idrijčan Heinrich Freyer, sicer velik poznavalec vretenčarjev in pred tem muzealec v ljubljanskem deželnem muzeju.

Miroslav Zei odkril zamenjavo spola pri giricah

Pionir slovenske morske biologije pa je Miroslav Zei, ki je prvi na svetu odkril zamenjavo spola pri giricah (menolah) in za ribe poiskal slovenska imena. V intervjuju za Delo je povedal, da so takratni minister za znanost in kulturo Jože Potrč, rektor ljubljanske univerze Anton Melik, Jovan Hadži in on že leta 1948 začeli delati načrte za morsko biološko postajo nekje ob morju, a projekta zaradi nejasnosti, kaj bo s cono B, niso uresničili.



Zaslužen je za to, da so leta 1980 zgradili prve nove prostore na Fornačah pred Piranom. Zei je avtor več knjig, v zadnji, Povest o hrbtenici, pa je na poseben način spregovoril o evoluciji. »Seveda sem zagovornik darvinizma, govorim pa tudi o vplivih okolja in časa. Na moremo si predstavljati, kaj je to milijon let, kaj šele milijarda! Ni nujno, na primer, da je za spreminjanje vrst zmeraj potrebna konkurenca ali selekcija. Evolucijo sem prikazal skozi primerjalno anatomijo vretenčarjev. Če ne bi bilo kosti, ne bi bilo vretenc, ne bi imeli vretenčarjev. V vodi bi imeli kalamare in spužve ... In nas ne bi bilo,« je povedal v svojem zadnjem intervjuju za Delo.

Štirn začel raziskave evtrofikacije Jadrana

Sanje o morski biološki postaji so se uresničile ob prihodu Zeievega učenca in velikega prijatelja Jožeta Štirna, ki je še kot študent ustanovil prvo uradno potapljaško šolo v državi. Letos mineva tudi 59 let od odhoda prve jugoslovanske biološke ekspedicije v Etiopijo in na Rdeče morje, kjer se je skupaj s Štirnom, Majdo Štoviček Štirn, Marjanom Richterjem, Savom Brelihom in Ivanom Kraljem pol leta kalilo slovensko raziskovanje in spoznavanje morja. Poleg znanja in izkušenj je bila odprava poplačana z dobro potapljaško opremo, leto po vrnitvi iz Afrike, leta 1962, pa so v Pečarjevi vili v Portorožu ustanovili Zavod za raziskovanje morja Slovenije. Ta je dobil dva čolna, Argonavt 1 in Argonavt 2, s katerima so še pred nastankom MBP opravili 12 križarjenj in izdelali sploh prvo sistematično raziskavo oceanografskih razmer in planktonske produkcije severnega Jadrana. In to na 20 merilnih vzorčevalnih postajah. »Tedaj smo prvič opozorili na odvisnost naravnih ravnovesij jadranskega ekosistema in obalnega morja od priliva in kakovosti rek, predvsem Pada. Že takrat smo opozarjali na ekološke nevarnosti, ki grozijo temu morju,« poudarja Štirn, po katerem so poimenovali rod rdečih alg Stirnia, ki jih je ob obali Omana prvi odkril in raziskal.



Konec devetdesetih so končno začeli graditi stavbo postaje, toda po dolgotrajnih zapletih in več aferah so jo dogradili šele leta 2006. Največ zaslug za dograditev gre takratni direktorici Nacionalnega inštituta za biologijo Tamari Lah Turnšek in vodji MBP Alenki Malej, ki je postajo vodila dobri dve desetletji, najdlje doslej. Malejeva se spominja težkih časov, ko so se iz nerazumljivih razlogov priprave in gradnja postaje vlekle več let. »Kar šest let smo raziskave opravljali dobesedno na gradbišču, razmere za delo so bile zelo otežene. Imeli smo občutek, da nas hočejo pregnati s tiste kapitalsko zanimive parcele ob morju in da ni zmeraj pravega razumevanja za naše delo,« pravi dobitnica priznanja Miroslava Zeia.


 

Povezanost morskih biologov s svetom

»Velika zasluga profesorja Štirna je bila, da je že v temelje našega delovanja vgradil filozofijo sodelovanja z raziskovalci in znanstveniki z vsega sveta. To sodelovanje se je zelo hitro širilo in verjetno ni razvitejše obmorske države, s katero ne bi sodelovali. Koordinacija raziskav severnega Jadrana je bila najbolj učinkovita v času delovne skupnosti Alpe–Jadran, ki je tudi financirala Observatorij severnega Jadrana, v katerem so poleg naše postaje delovali še rovinjski center za raziskave morja, tržaški laboratorij za morsko biologijo, beneški inštitut za morsko biologijo in tudi raziskovalci z Dunaja. Usklajeno smo izvajali meritve po celotnem severnem Jadranu, ker smo raziskovali pojav sluzenja morja in čezmernega bohotenja rastlinskega planktona,« poudarja Alenka Malej.

MBP je enega svojih prvih večjih projektov, in sicer Akcijski načrt za Sredozemlje, dobila v okviru programa Združenih narodov za okolje. Tako so lahko pridobili raziskovalno opremo za spremljanje kakovosti morja, financirali vzdrževanje opreme, šolali kadre, pridobivali kemikalije in se udeleževali znanstvenih konferenc. Prvi večji evropski projekt pa je bila raziskava pojava anoksije (pomanjkanje kisika) na dnu severnega Jadrana. Danes izvajajo vrsto projektov, ki jih sofinancirajo EU, agencije Združenih narodov ali pa so rezultat meddržavnih sporazumov.



»Zahvalimo se lahko vizionarstvu naših starejših sodelavcev,« pravi mojster morske biodiverzitete Lovrenc Lipej. »Tako smo se že pred 21 leti lotili raziskav biodiverzitete v morju. Že na začetku smo s standardnih destruktivnih tehnik in raziskovalnih metod prešli na nedestruktivne. Namesto da bi živali lovili v mreže in jih pobijali, smo jih začeli popisovati pod vodo in snemati. Posnetke potem preučujemo v laboratoriju. Zato nas že več let vabijo za popisovanje rib in raziskovanje koral v narodni park na Mljetu in tudi na Brionski arhipelag,« doda Lipej.
 

Odkrili koralne grebene pred Izolo

»Eno od pomembnih odkritij MBP je, da tudi v slovenskem morju obstajata dva koraligena grebena iz mrtvih delov koral, na katerih živi najgostejša populacija koral v Jadranu. Poleg teh dveh koralnih grebenov imamo tudi grebene iz drugih živih bitij, iz koraligenih alg, mahovnjakov, spužv in drugih cevkarjev. Naša odkritja so pomembna še na drugih področjih, na primer pri raziskavah morskih psov in polžev zaškrgarjev, v Jadranu smo poleg splitskega inštituta za oceanografijo in ribištvo in reškega prirodoslovnega muzeja ključna ustanova v ihtiologiji,« pojasnjuje Lipej.

Med temeljnimi nalogami MBP so nacionalni monitoringi kakovosti in ekološkega stanja slovenskega morja, spremljanje vpliva onesnaženja s kopnega, spremljanje toksičnega fitoplanktona na območju školjkarskih gojišč, s čimer preprečujejo množične zastrupitve s toksini v školjkah in drugih organizmih. Stalno merijo temperaturo, slanost, kisik, hranilne snovi, fitoplankton, vsebnost izbranih onesnaževal v vodi, sedimentu in organizmih, morebitno fekalno onesnaženje ... Veliko raziskav so namenili sluzenju morja, pojavu meduz, vplivom ribogojnic in školjčnih nasadov.



»Od pionirskih časov, ko je Jože Štirn ustanovil zavod za raziskave morja, od tistih začetkov smo prišli do ustanove, ki obvladuje velik del znanja o morju in uživa spoštovanje in ugled podobnih ustanov po vsem svetu,« pravi sedanja vodja Patricija Mozetič. »Ko je leta 1970 Štirn prevzel vodenje MBP, je bilo enajst zaposlenih, od tega je samo on imel doktorat, šest pa je bilo diplomiranih biologov. Zdaj imamo 37 zaposlenih, 28 raziskovalcev in preostalo tehnično, podporno in administrativno osebje. V pol stoletja smo izdali več kot 600 izvirnih znanstvenih publikacij.« Morska biološka postaja premore prostor za vaje študentov, potapljaško bazo, sedež uprave, 20 znanstvenih kabinetov, veliko knjižnico s čitalnico, konferenčno dvorano z 90 sedeži in manjšo predavalnico s 35 sedeži, dormitorij za 24 oseb s prostori za gostujoče profesorje. Imajo sodobno opremljene laboratorije za specifične analize, na primer radioaktivni laboratorij, mikroskopirnico, laboratorij za organske polutante, za fotokemične raziskave, kromatografije, za genske analize ... Imajo dve plovili: čoln Sagita, plavajoči laboratorij, ki omogoča osnovno delo na morju, in gliser, s katerim opravljajo potapljaške preglede morja in dna. Med veliko opremo sodijo še oceanografska boja, podvodna kamera in visokofrekvenčni radar na morju.
 

Od meduz do plastike in podnebnih sprememb

»Štirn je bil toliko jasnoviden, da je zgodaj zaznal probleme severnega Jadrana,« razlaga Mozetičeva. »Že ob ustanovitvi je bilo težišče opazovanj in raziskovanja usmerjeno v evtrofizacijo in njene posledice, cvetenje, bohotenje posameznih vrst planktona, v rdeče plime, hipoksije in anoksije, pomore organizmov, sluzaste agregate, o katerih so slovenski raziskovalci poročali že v prvi številki Proteusa leta 1934.« Prvi večji projekt, ki so se ga lotili, je bil odziv na pojav čezmernega porasta meduz, najprej mesečink. Raziskujejo tudi onesnaženje z mikroplastiko. »Vse bolj proučujemo podnebne spremembe in odzivnost morskih ekosistemov nanje, njihovo vzdržnost. Naši fiziki ugotavljajo trend naraščanja temperature morja in višanje gladine. Oceanografska boja te podatke meri že od leta 2002. Dvig temperature zraka in morja vpliva na ekscesne pojave v morju, na kisanje oceanov in na širjenje številnih organizmov proti severu, čemur pravimo tropikalizacija. Prihajajo vrste, ki jih prej nismo poznali, in zdi se, da imamo iz desetletja v desetletje več dela.«



Javnosti, medijem so raziskovalci MBP pogosto na voljo ob nenavadnih, a tudi običajnih zanimivih pojavih v morju in tako pomagajo pri izobraževanju in pripomorejo k boljšemu poznavanju morja. Za to so bili večkrat nagrajeni s prometejem znanosti, priznanjem Slovenske znanstvene fundacije za odličnost v komuniciranju.