Neomejen dostop | že od 9,99€
Ob skorajšnji izstrelitvi Webbovega vesoljskega teleskopa je že prav, da se spomnimo prvega. Za prvega uspešnega velja teleskop Orbitalni astronomski observatorij 2 ali OAO 2, imenovan tudi Stargazer ali Zvezdogled.
Izstrelili so ga tri tedne pred Apollom 8, prvo človeško odpravo na Luno. Razkril je, da so mlade zvezde še bolj vroče, kot so kazali teoretični modeli, potrdil, da so kometi iz ledu, in odkril nenavadno značilnost medzvezdne plazme. Čisto prvi je bil sicer OAO 1, ki so ga izstrelili 8. aprila 1966, a je v orbiti začel kmalu nagajati. Po treh dneh in 20 orbitah so se od njega, ne da bi prižgali znanstvene instrumente, poslovili.
Izstrelitev: 7. decembra 1968
Masa: 2012 kg
Višina orbite: 770 km
Velikost: 3 x 2 m
Konec odprave: februarja 1973
Takratna vodja oddelka za astronomijo pri Nasi Nancy Grace Roman je pred leti pojasnila, da so se z OAO 2 predvsem veliko učili, med drugim, kako pravilno usmeriti teleskop v določeno točko v vesolju. Opazovanja v ultravijolični svetlobi, ki jo atmosfera blokira, zato so zemeljski teleskopi za ta del astronomije neprimerni, so pred tem opravljali s podorbitalnimi raketami, ki so le pet minut, kolikor so se zadržale nad atmosfero, zbirale podatke. Po podatkih Nase so s takimi raketami v okoli 40 letih do leta 1968 zbrali okoli tri ure ultravijoličnih meritev, OAO 2 je to lahko zbral v enem samem dnevu.
Glavna instrumenta – celeskop in WEP – sta zvezde in druga nebesna telesa opazovala v različnih valovnih dolžinah ultravijoličnega sevanja. S kamero celeskop so posneli okoli 8500 slik desetih odstotkov neba in iz tega so razbrali podatke o 5068 zvezdah.
Z instrumentom WEP pa so med drugim pridobili podatke o 1200 zvezdah. Eno največjih odkritij se je zgodilo leta 1970, ko so okoli kometa Tago-Sato-Kosaka odkrili ogromen oblak vodika. Ta se sprosti, ko ultravijolično sončno sevanje razbije molekule vode, kar je potrdilo prejšnje domneve, da so kometi skupki kamenja in ledu. Poleg tega so z observatorijem opazili, da je v medzvezdnem prostoru snov, ki drugače absorbira ultravijolično svetlobo. Menili so, da gre za delce grafita, od takrat pa so znanstveniki odprli še druge možnosti, da gre za nanodiamante ali posebne hidrokarbonate.
»Učinkovitost satelita je popolnoma upravičila želje načrtovalcev in nagradila celotno astronomsko skupnost s številnimi vznemirljivimi odkritji in številnimi pomembnimi podatki, ki so v pomoč pri razkrivanju skrivnosti zvezd,« je poudarila Nancy Grace Roman.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji