Satelit za opazovanje oceanov

Leta 1978 so pri Nasinem laboratoriju za reaktivni pogon JPL dokončali eksperimentalni satelit Seasat, na katerega so namestili znanstvene instrumente, prej preskušene v medplanetarnih odpravah, da bi z njimi opazovali lastni planet. Seasat je bil prvi satelit za opazovanje oceanov. Opremili so ga z več radarskimi sistemi, med drugim tudi prvi radar s sintetično odprtino SAR, ki zaradi specifične metode snemanja površja omogoča pridobivanje visokoločljivostnih posnetkov tudi s precej manjšo anteno kot nekateri drugi radarji.

Kot so zapisali na spletni strani za opazovanje Zemlje Evropske vesoljske agencije, je satelit takrat zbral več podatkov o oceanih, kot so jih prej v 100 letih zbrale ladijske raziskovalne odprave. Z njim so potrdili, da je radarska tehnologija zanesljiva in nujna, če želimo dobre opazovalne podatke o našem planetu iz vesolja. S satelitom so med drugim preučevali vetrove in temperature ob površju oceanov, višino valov, topografijo in tudi morski led ter obalna območja.

Izstrelili so ga 26. junija 1978 z raketo atlas agena iz vzletišča Vandenberg v Kaliforniji, iz katerega lahko satelite utirijo v polarno oziroma blizu polarne orbite. Satelit, ki je okoli Zemlje krožil skoraj v popolni krožnici na višini 800 kilometrov, je deloval 106 dni – 10. oktobra 1978 se je zgodila električna okvara.

Kot pojasnjujejo pri Nasi, so bili številni instrumenti satelitov za opazovanje Zemlje nasledniki instrumentov Seasata.