Webb razprl še glavno zrcalo

178 mehanizmov se je moralo pravilno sprožiti, da se je zloženi vesoljski teleskop Jamesa Webba ustrezno odprl in zložil v operativno konfiguracijo, potem ko so ga na božič izstrelili z izstrelišča v Kourouju v Francoski Gvajani. Največ mehanizmov se je moralo sprožiti, ko se je razvijalo pet membrani sončnega ščita, danes so se sprožili še štirje in odprlo se je še drugo krilo glavnega zrcala. To je zdaj dokončno sestavljeno v 18-delno satovje.

Takole so se razveselili v nadzornem centru, kjer so prikazali, kako previdni in premišljeni so koraki v odpravi. Razvijanje teleskopa ni bilo avtomatsko, ampak so morali analizirati vse podatke, da so pravilno odprli dragoceni stroj, ki bo spremenil pogled na vesolje.

V zadnjem času smo se predvsem pri izstrelitvah navadili, da lahko dogajanje, ko sonda zapusti trdna tla, v realnem času spremljamo prek kamer na krovu rakete, lani smo lahko uživali tudi v vznemirljivih posnetkih pristajanja roverja Perseverance na Marsu, prenosa dogajanja ali posnetkov odpiranja Webba pa ne bomo videli.

Animacija, kako se je teleskop odpiral:

Pri Nasi so pojasnili, da so sprva preigravali možnosti kamer, a so idejo zavrnili. Teleskop je opremljen z več senzorji, ki inženirjem ponujajo več kot dovolj podatkov, da lahko vedo, kaj se s tehnološko mojstrovino dogaja. Ena izmed težav kamer bi bili zagotovo pritrditveni pasovi, saj bi lahko nagajali preostalim gibljivim delom, prav tako bi zaradi velikosti morali namestiti kar nekaj kamer, da bi lahko dobili uporabne posnetke. Težava bi bila tudi sama svetloba, na sončni strani bi bili posnetki presvetljeni, na senčni pa bi bilo svetlobe premalo, hkrati bi bila tu problem še zelo nizka temperatura, tako bi morali imeti močno izolirane navadne kamere ali pa bi morali razviti posebne kamere, sposobne delovanja na okoli minus 220 stopinj Celzija. Inženirji ideje vseeno niso zavrgli takoj, ampak so jih na modelu testirali, ugotovili so, da bi bila dodana vrednost kamer tako rekoč nična.

Petmesečna kalibracija

Webb je prepotoval že več kot milijon kilometrov, do cilja – to je orbita okoli točke L2, ga loči še nekaj manj kot 400.000 kilometrov. A tudi po utirjenju teleskop še ne bo nared za znanstveno delo. Potrebnih bo še pet mesecev kalibracij in uravnavanj, da bo teleskop poslal prve posnetke vesolja. Med drugim morajo vsak del zrcala uravnati individualno, da bo fokusiranje pravilno.

Ostro oko, ki bo zrlo dlje in bolj natančno

Webbov teleskop, skupni projekt ameriške, evropske in kanadske vesoljske agencije, bo vesolje seciral po dolgem in počez. S šest metrov in pol velikim glavnim zrcalom in štirimi instrumenti, pri čemer bo vsak omogočal več tehnik opazovanja, bo Webb lovil infrardečo svetlobo najrazličnejših teles, od planetov in lun našega osončja do najbolj oddaljenih galaksij v vesolju. Pogledal bo prve zvezde in prve galaksije, ki so nastale po velikem poku. Prve galaksije so se verjetno pojavile nekaj sto milijonov let po velikem poku. Galaksije pa so zgrajene iz zvezd – astronomi si že leta želijo najti prve zvezde, ki so med svojim življenjem in kasneje s smrtjo medzvezdni plin obogatile s težkimi kemičnimi elementi in tako vplivale na nadaljnji razvoj zvezd in galaksij skozi čas. Webbov teleskop prvih zvezd ne bo videl neposredno, lahko pa bi našel sledi, ki so jih pustile na lastnostih galaksij v zgodnjem vesolju. Teleskop bo torej videl vesolje, ko je bilo še »otročiček«, in ker tako daleč še nismo segli, bi lahko podatki dodobra spremenili današnje razumevanje zgodnjega vesolja.