V senci pridnih čebel

Če bi bila ta »divja« živalca tako nekoristna, kot meni verjetno večina med nami, še posebno če jo primerjamo z marljivo medonosno »domačo« čebelico, se ne bi obdržala tako dolgo in razvila tako razvejeno. Kljub ključni vlogi v naravi pa se je, tako kot drugi alternativni opraševalci, na primer čebele samotarke, metulji, hrošči in vešče, čmrlj znašel v ogrožujočem primežu sodobnih načinov kmetovanja.



Čmrlj, kožekrilec iz družine čebel, izvira iz pradavnega rodu, najstarejši najdeni fosil njemu podobne žuželke je star 20 milijonov let. Zdaj brenči po Zemlji od 250 do 500 vrst čmrljev, največ avtohtonih živi na severni polobli, doma so tudi v Sibiriji, Kanadi, na Aljaski in celo na Grenlandiji, vse tja do 880 kilometrov oddaljenosti od severnega tečaja, najbolj pestre vrste pa najdemo v gorstvih zmernega pasu, v Alpah, na Kavkazu, v Pirenejih in Himalaji.

Čmrlji so pomembni opraševalci cvetja, grmičevja in drevja in se v naravi dopolnjujejo s čebelami. Nekatere vrste se usmerjajo le na posamezne vrste rož in drugih cvetnic. Predvsem zaradi daljšega rilčka za srkanje medičine ali nektarja so nepogrešljivi pri opraševanju cvetnic, katerih cvetovi imajo daljši vrat, recimo zvončnic. Čebela instinktivno ve, pri katerem cvetu ne bo mogla priti do nektarja, čmrlj pa s svojim štirikrat daljšim rilčkom lahko zleze vanj in ga oplodi. Nekatere rože v planinah bi brez njega izumrle.

Od reševanja do gojenja

V Evropi živi 63 znanih vrst čmrljev, v Sloveniji jih imamo 35 vrst, največ, 17, na območju Alp, 15 v submediteranski regiji, 14 v subpanonski, najmanj, osem vrst, pa v mediteransko-kraški podregiji.

»Pri nas so čmrlji še precej slabo raziskani,« pravi matematik Janez Grad, eden od pionirjev računalniškega programiranja pri nas, upokojeni profesor informatike na ljubljanski ekonomski fakulteti, ki se je po šestdesetih letih akademske in praktične kariere v pokoju posvetil svoji mladostni ljubezni do čmrljev. V rojstni vasi Petelinje blizu Dola pri Ljubljani jih goji in raziskuje njihovo življenje.



»Že v otroštvu sem rad opazoval naravo, stalno sem bil v gozdu, občudoval sem čebele in ugotovil, da so jim čmrlji podobni, potem pa se je sama po sebi razvila velika ljubezen do njih,« pripoveduje Grad. »Hkrati sem opazoval, kako se z modernizacijo kmetijstva uničuje narava in kako kmet iz njenega zaščitnika postaja le še voznik traktorja.«

Opazovanja kažejo, da bodo čmrlji kmalu lahko živeli le še na strmih travnatih pobočjih, v gozdovih in planinskih predelih, opozarja sogovornik. Življenjski prostor nekaterih vrst se hitro manjša zaradi zaraščanja travniških površin z gozdom, še bolj pa jih v ravninskih delih ogroža kmetijstvo. Če njihovih gnezd ob košnji travnika ali spravilu sena ne uničijo stroji, jih razbrska lisica ali kakšna druga žival. »Gnezdo lahko zavarujemo tako, da ga prekrijemo s pritrjeno kovinsko mrežo proti voluharicam, lahko pa čmrljevo družino tudi ogrebemo v kartonsko škatlo, kartonski ali lesen panjiček in potem že v temi odnesemo na varno in toplo, vendar ne opoldanskemu soncu izpostavljeno mesto,« razlaga 85-letni matematik, ki se je reševanja čmrljev s travnikov in njihovega sonaravnega gojenja lotil že pred desetletji. Leta 1984 je zanje postavil manjše hišice, pozneje pa preuredil za dvanajst panjev velik kranjski čebelnjak, v katerem se je z leti naseljevalo do 40 čmrljih družin.

Poudarja, da lahko čmrljem pomagajo že kmetovalci, s tem, da nekaterih delov travnikov ne gnojijo in jih kosijo le enkrat na leto, avgusta ali septembra. Za škodo, ki jo imajo zaradi tega, lahko dobijo povračilo po evropski direktivi za ohranitev biotske raznolikosti.

Poleg altruističnega sonaravnega gojenja, kakršno izvaja Grad (in peščica drugih ljubiteljev), je aktualno komercialno gojenje čmrljev kot odličnih opraševalcev nekaterih kulturnih rastlin. Veliko uspešneje kot čebele denimo oprašujejo razne vrste detelje, to nalogo pa opravljajo tudi v velikih pokritih rastlinjakih – nasadih paradižnika, paprike in jagod. Pri nas je največji uporabnik »industrijskih« čmrljev podjetje Paradajz iz Turnišča, ki trži znamko paradižnika Lušt.

Zimo preživijo le matice

Gradnjo čmrljaka si je Janez Grad zamislil po tem, ko je opazil, da se matice s prezimovališča vračajo v svoje, od prejšnjega leta zapuščeno gnezdo. Čmrlji imajo namreč samosvoj, enoletni življenjski cikel. Pri njih se vse začne spomladi in konča z jesenjo ali celo že poleti, ko zmanjka hrane, primernega cvetja, ali pa se ohladi. »Zimo preživijo le spomladi ali poleti izležene mlade matice, stara matica, delavke in samčki pa pred tem preminejo,« pojasnjuje sogovornik. »Prve, že marca ali celo konec februarja, se prikažejo iz prezimovališča matice, ki gradijo gnezdo v zemlji. Druge vrste matic, ki gnezdijo na površju, se pojavijo nekaj tednov pozneje, tudi še v začetku maja.«

Matica najprej uredi gnezdo, potem pa leta na pašo, dokler ne izleže dovolj delavk, ki nato prevzamejo obveznosti paše. Matica zatem do smrti ostane v gnezdu in skrbi za nadaljnjo rast družine. S povečevanjem števila delavk, ki traja od dva do štiri mesece, doseže družina vrh razvoja, namesto delavk pa se začnejo izlegati mlade matice in samčki, ki jih oplodijo. Mlade matice si v gnezdu naberejo telesne maščobne zaloge, ob koncu sezone zapustijo družino ter odletijo na prezimovanje. Izberejo si primerno mesto na osojni strani navadno poraslega zemljišča, da jih ne bi prebudilo že zimsko sonce, ampak šele pomladni veter. Zarijejo se v zemljo ali v steljo in se ohladijo na približno pet stopinj Celzija. Otrple počasneje trošijo zalogo hrane. »Proti zmrzovanju vsebuje matica glicerol, ki jo ščiti do minus 19 stopinj Celzija,« razlaga Janez Grad.

Raziskovalna vprašanja

Poleg gojenja in opazovanja razvoja in vedenja čmrljih družin v njihovem enoletnem življenjskem ciklu je dr. Grad s sodelavci opravil več raziskav. Ugotavljali so, kdaj se vselijo matice in izležejo prve delavke, mlade matice in samčki, kateri zajedavci in virusi napadajo čmrlje in kateri roparji plenijo njihova gnezda, raziskovali so, kako pogosto letajo delavke na pašo v različnih razmerah, merili temperaturo satja z zalego in ton brenčanja pri različnih vrstah čmrljev.

Pogostost letanja delavk na pašo, ki se od vrste do vrste močno razlikuje in je odvisna od več dejavnikov, je zanimivo spremljati že samo po sebi, pravi Grad, ki jo je meril pri svojem čmrljaku in leta 2013 opisal v reviji Acta Entomologica Slovenica. »Hkrati tudi kaže, katere vrste cvetnic so pomembna paša za posamezno vrsto čmrljev, ki so pri izboru pašne flore večji specialisti od čebel.«

V drugi raziskavi sta z raziskovalcem čmrljev Antonom Gradiškom ugotavljala temperaturni interval, ki omogoča uspešen razvoj zalege. Meritve sta opravila s paličnim termometrom na petih vrstah čmrljev, ki so se naselili v Gradovem čmrljaku v Petelinjah.

Z Ivanom Toplakom sta analizirala različne viruse na čmrljih. »V preteklosti so bili v Sloveniji analizirani virusi le na čebelah, laboratorijska raziskava pa je pokazala, da imajo lahko čmrlji nekatere iste vrste virusov kot čebele,« pravi Grad in dodaja, da čmrlje ogrožajo zunanji plenilci njihovih gnezd ter škodljivci, ki se naselijo v njih. Nekateri od teh so zanje smrtno nevarni, na primer voščena vešča.

V eni od raziskav so se slovenski čmrljarji lotili merjenja frekvence brenčanja svojih ljubljencev. Različne vrste čmrljev imajo različen ton brenčanja, od zelo visokega, skoraj vreščečega, do zelo nizkega. Razlikujeta se celo tona brenčanja matic in delavk pri isti vrsti. Po tonu je mogoče prepoznati vrsto čmrlja pri letanju v naravi, pri letanju iz gnezda in pri vračanju vanj, pravi Grad. »Posnel sem zvoke dvanajstih vrst pri nas živečih čmrljev, raziskovalna skupina dr. Matjaža Gamsa na inštitutu Jožefa Stefana pa jih je uporabila kot podatkovno bazo za računalniško aplikacijo za določanje vrste čmrljev na temelju tona brenčanja.«

Problematiko so predstavili na treh konferencah in leta 2016 o njej objavili članek v mednarodni reviji Acoustics. »Objava je vzbudila pozornost raziskovalne skupine iz ZDA, ki v Skalnem gorovju opravlja podobno raziskavo na ameriških vrstah čmrljev,« pravi dr. Grad. »Leta 2017 smo imeli dva skupna referata v Sloveniji in napisali članek Akustično sledenje prihodom in odhodom čmrljev, ki je bil sprejet v program letošnjega simpozija o uporabi senzorjev svetovnega združenja inženirjev elektrotehnike in elektronike (IEEE) na univerzi v Nici.«