V semenski banki že več kot 20 odstotkov slovenske flore (FOTO)

Ljubljana – V Sloveniji je 3500 avtohtonih rastlinskih vrst. Ker se okolje nenehno spreminja, vseskozi velja grožnja, da posamezna rastlina iz narave lahko izgine, zato je še pomembneje, da je čim več semen rastlin shranjenih na varnem. V Globalni strategiji ohranjanja rastlinskih vrst, točka 8, ima vsaka država dolžnost, da do leta 2020 v trajnih semenskih bankah zavaruje vsaj 20 odstotkov avtohtone flore. Botanični vrt Univerze v Ljubljani, ki pri nas skrbi za to področje, je cilj dosegel že lani.

V Botaničnem vrtu na včerajšnji predstavitvi razkažejo semensko banko v suhem prostoru, staro že več desetletij, in sodobno v zamrzovalnikih, v katerih podaljšajo dolgoživost semen. V omarah v suhem prostoru je, kot je povedala raziskovalka mag. Blanka Ravnjak, okoli 12.000 vrečk s semeni 3000 vrst, med katerimi so tako slovenske avtohtone kot tudi tujerodne vrste. V Botaničnem vrtu raste več kot 5200 različnih vrst, med njimi je tudi več ogroženih.



Avtohtone vrste, in sicer 702 vrsti, kar predstavlja 20,3 odstotka vse slovenske flore, so v stekleničkah spravljene na minus 18 stopinjah Celzija. »S tem dosežemo tudi več kot sto let kaljivosti. Ves čas opravljamo teste, in če opazimo zmanjšano kaljivost, semena nadomestimo z novimi,« razloži Ravnjakova. Semena nabirajo vse leto na različnih koncih Slovenije. »Ne nabiramo le rastlin, ki jih še nimamo, ničesar tudi ne mečemo stran. Gentski material semen se iz leta v leto spreminja, zato naberemo vse, kar je mogoče v posameznem letu,« je povedala in dodala, da sta jih veliko nabrala z direktorjem vrta dr. Jožetom Bavconom v sodelovanju z več slovenskimi botaniki.

Nabiranje semen je v naravi lahko zelo zahtevna naloga, saj so številne vrste med cvetenjem dobro prepoznavne, med semenjenjem pa so preraščene z drugimi vrstami, zato je potrebnega kar nekaj znanja. Nekaj težav pri nabiranju povzroča vse zgodnejše košnje travnikov, ko tamkajšnje rastline niti ne zmorejo razviti semena.



V suhi semenski banki so nekatera semena po njenih besedah stara tudi okoli 80 let, v hladilnikih pa okoli tri leta. Zdaj za hrambo urejajo in pripravljajo lanska semena, ki jih čez zimo ročno očistijo tako, da imajo čim manjši volumen. Za suho shranjevanje jih zapakirajo v papirnate vrečke, v zamrzovalnike pa romajo v stekleničkah, v katerih so semena pred vlago zaščitena z vato in silikagelom, opremijo pa jih z etiketo, na kateri so navedeni podatki: ime vrste, evidenčna številka, lokacija in datum nabiranja.

Dragoceni Flajšmanov rebrinec

Kot najdragocenejša je Blanka Ravnjak navedla semena Flajšmanovega rebrinca (Plastinaca sativa var. fleischmannii), ki je v naravi izumrla vrsta. Nekoč je rasel na grajskem hribu v Ljubljani, ko je bil manj zaraščen, kot je zdaj. V drugi polovici 19. stoletja je iz narave izginil, ohranjal pa se je v Botaničnem vrtu, kamor ga je prinesel botanik Andrej Fleischmann. Navadni rebrinec je kar pogost, pri tej rastlini gre za dedno spremembo. »Ker je populacija rastlin majhna, so semena posledično slabše kaljiva,« je pojasnila sogovornica in dejala, da so ga zdaj že spet nasadili tudi na grajsko dvorišče.

Izmenjava semen in hramba v angleški milenijski banki

Ves čas poteka izmenjava z drugimi botaničnimi vrtovi, zato je smiselna hramba tudi tujih vrst. »Tako lahko mi postanemo vir neke rastline, če se posamezni državi zgodi, da pri njih izgine.«

Botanični vrt je vključen v projekt milenijske semenske banke Kew Gardens v Veliki Britaniji, kamor so poslali več kot 80 naših redkih in ogroženih rastlinskih vrst. Cilj milenijske banke je, da do leta 2020 varno spravijo 25 odstotkov semen vseh rastlinskih vrst. Prednostno zbirajo zaradi podnebnih sprememb ali pogubnega učinka človeških posegov v naravo najbolj ogrožene rastlinske vrste. V banki, kot navajajo na svoji spletni strani, hranijo semena več kot 39.100 vrst.



Ogroženih slovenskih endemičnih vrst je po besedah Blanke Ravnjak 64. »S sodelovanjem v tem projektu smo si zagotovili, da imamo vsaj del slovenske avtohtone flore vrhunsko zaščitene.«

Cilj je sto odstotkov

Globalna strategija ohranjanja rastlinskih vrst je program Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki so jo maja 1992 sprejeli v Nairobiju, veljati pa je začela leto pozneje. Konvencija, ki jo je ratificiralo že skoraj 200 držav, leta 1996 tudi Slovenija, je zdaj glavni mednarodni instrument za obravnavo biodiverzitete in prvi globalni sporazum o njenem ohranjevanju.

Točka osem te strategije zahteva, da naj bo vsaj 75 odstotkov ogroženih rastlinskih vrst v semenskih bankah, po možnosti v državi izvora, vsaj 20 odstotkov naj jih bo na voljo za programe okrevanja in obnovitve.

»Do leta 2020 smo na zelo dobri poti, da lepo presežemo 20-odstotni cilj. Verjetno bo strategija nato povečevala odstotek. Vsekakor bi si želeli, da bi shranili semena vseh avtohtonih rastlin, kar pa je včasih skoraj nemogoče. Določene rastline so na nedostopnih mestih, včasih semena zelo hitro odletijo in je treba ujeti ravno pravi trenutek. Terenskega dela je tu zelo veliko,« je poudarila. Projekt semenske banke Botanični vrt večinoma financira iz lastnih sredstev.