V boj za jezik svoj

Da sem te vrstice v urejevalniku besedil microsoft word napisal v slovenščini, ne slovenscini, ni tako samoumevno, kot se zdi na prvi pogled. Ker naš jezik – za to ugotovitev ni treba biti posebej pameten – v svetovnem merilu nima posebnega pomena, govori ga občutno manj kot promil svetovne populacije, ga je peščica zanesenjakov morala digitalizirati s precej iznajdljivosti in vztrajnosti.

Slovenščina ni nastajala le v času Brižinskih spomenikov, Primoža Trubarja in drugih reformatorjev, z izhajanjem prvih slovenskih časnikov, Prešernovih pesmi in Jurčičevih romanov … Nastaja vseskozi; nazadnje se je posebej intenzivno spremenila pred približno četrt stoletja.

Sredi devetdesetih sta se dogajali dve pomembni, med seboj prepleteni stvari. Prva je krepitev Microsofta, ki je leta 1995 izdelal enega najbolj opevanih operacijskih sistemov vseh časov – windows 95. Druga je povečanje rabe osebnih računalnikov. »Takrat smo jih prvič dobili na vsako mizo, dobila ga je vsaka institucija, vsaka šola, pojavljali so se povsod,« je na razstavi Boj za slovenscino v avli ljubljanske filozofske fakultete razlagal Boštjan Špetič iz računalniškega muzeja, slovenski javnosti sicer bolj znan kot soustanovitelj Zemante, enega prvih uspešnih zagonskih podjetij pri nas.



V računalniškem izrazoslovju je bilo takrat ogromno besed, ki niso imele ustreznega slovenskega poimenovanja. »Če bi zamudili priložnost, bi imeli prvih pet let na računalnikih vse funkcije v angleščini. Garantiram – jezik bi bil danes drugačen,« je zatrdil Špetič. Vendar se je uresničil drug scenarij: direktor slovenske podružnice Microsofta je odšel na zahtevna pogajanja s Stevom Ballmerjem, enim ključnih mož v timu Billa Gatesa. Dosegel je, da je gigantska korporacija odobrila sredstva majceni, v tržnem pogledu nezanimivi Sloveniji.

O delu, ki je sledilo, kroži nekaj javnih anekdot. Recimo kako so prevajalci več dni razglabljali, ali bodo poimenovanje web pustili v izvirniku ali ga bodo prevedli. Obveljala je druga možnost, danes govorimo o spletu. Podobno je bilo pri prevodu gumba O. K. Prevajalci so se odločali med dvema možnostma, v igri sta bila »prav« in »v redu«, zmagal je drugi.

Najprej so mu pomagali hekerji

V računalniškem muzeju so med iskanjem gradiva za razstavo naleteli na »nacionalni zaklad«. Našli so ga v osrčju Nemčije, natančneje v Göttingenu. Tam se je Peter Scherber, »semi-random slovenist, Nemec po narodnosti«, prosto po Špetiču, leta 1976 odločil, da bo pretipkal ves opus Franceta Prešerna. S šumniki vred. Da je to dosegel, je moral najprej najti hekerje, da so mu »prilagodili« nemško pišočo tipkovnico. »Verjetno so naredili prvo tipkovnico s slovensko porazdelitvijo črk.« Pretipkano je v fizični obliki najprej dobil na več metrih luknjastega traku. Nato je s pomočjo univerzitetnega osrednjega (mainframe) računalnika natisnil več desetmetrskih svitkov, jih zbasal v prtljažnik, se odpeljal na jug, čez Šentilj v Maribor, odšel na založbo Obzorja in izdal konkordančni slovar.



Konkordančni? »To je specifika v jezikoslovju, v sedemdesetih je bila zelo popularna,« je pojasnil Špetič. »Na roke je tak slovar težko narediti, zato so ga prvič lahko delali šele z mainframe računalniki. Vsako besedo so zapisali tolikokrat, kot se je pojavila, zraven pa pripisali vse stavke, v katerih je bila omenjena.«

Danes 79-letni Scherber, ki ga je Špetič s sodelavci obiskal na Dunaju, je računalniškemu muzeju podaril predmete, ki jih je mogoče videti na razstavi. »Rekel nam je: Le odpeljite, da ne bom metal stran. To je eden od razlogov, zakaj potrebujemo muzej, kot je naš: te stvari se bodo sicer izgubile,« je razlagal sogovornik. Po njegovi oceni je bila zadnja štiri desetletja usoda šumnikov v informacijskem vsakdanjiku v rokah prostovoljskih društev in zanesenjakov. Med njimi je denimo Jonas Žnidaršič, ki je v osemdesetih kot prvi poskrbel, da Slovenci v materinščini niso zgolj tipkali, temveč tudi tiskali. Čeprav so bili šumniki del legendarne tipkovnice ines (poimenovane po istoimenskem urejevalniku besedil, ki ga je zasnoval Primož Jakopin), jih ni bilo mogoče natisniti. »Tiskalnik si prinesel k Jonasu, on je čip vzel ven, ga reprogramiral tako, da je švedske znake zamenjal s šumniki, in potem si lahko tiskal,« je domala nedoumljivo situacijo za nekoga, ki se je rodil sredi devetdesetih, ponazoril Špetič. Zato je Boj za slovenscino tudi neke vrste poklon tem revolucionarjem: Mihi Mazziniju, napisal je prvi računalniški program za odkrivanje tipkarskih napak v slovenskih besedilih Mspell, pa Martinu Srebotnjaku, ki je na noge postavil spletni slovar sopomenk Odprti tezaver, Borki Jerman Blažič, ki je k nam pripeljala internet in naredila ogromno za rabo slovenščine na spletu …

»Na prvo oko je to slaba novica, v resnici pa je dobra: jezik obstaja kot temeljna vrednota, ki jo ljudje sami od sebe prepoznajo in skrbijo zanjo. V resnici nismo potrebovali institucij, da je zadeva delovala,« Špetič v tem, da je bila usoda slovenščine v rokah posameznikov, ne vidi nič slabega.

Če bi čakali na institucije ...

»To se je končalo z ipadom,« je nadaljeval in pokazal na razstavljeni tablični računalnik, na katerem je namesto »letalski način« pisalo »zrakoplovni mod«. Applove naprave namreč ne podpirajo slovenščine; tisti, ki si z angleščino niso najbolj domači, si še najlažje pomagajo s hrvaščino.



O prevodu operacijskega sistema ios v slovenščino so mediji poročali že pred petimi leti, vendar ga za zdaj nismo dočakali. Zato na razstavi poleg ipada leži zajeten kup papirja – korespondenca med ministrstvom za kulturo, Sazujem ter inšpektoratom za kulturo in medije, ki se pregovarjajo, kdo je in kdo ni odgovoren za trenutno stanje. Lani je komisija za javno rabo slovenščine pozvala ministrstvo, naj uredi to področje, saj gre za kršitev zakonodaje. V sklopu razstave zbirajo tudi podpise pod peticijo, s katero si bo Sazu pomagal pri pritiskih na ministrstvo.

Špetič poudarja še eno posebnost slovenskega jezika: v sedemdesetih in osemdesetih smo imeli celo vrsto slovarjev računalništva, nato pa so izginili. »Ne vemo, zakaj. A če tega ne bi nadoknadili s prevodi windowsov 95, bi izgubili stik z računalniškim jezikom.«

Ker sta se družba in tehnologija v tem času korenito spremenili, je malo verjetno, da bodo za online slovenščino še naprej (po)skrbeli entuziasti. »Apple je arogantna korporacija in zaprt sistem, ki nima predstavništva v Sloveniji in ki gleda zgolj na številke,« je dejal sogovornik. Zadeve se je treba lotiti na institucionalni ravni. Zato novi boj za slovenščino ne bo lahek, bo pa vreden truda. Precej bolj kot nekateri drugi »boji« za Slovenijo.