Umor v vesolju ne bi ostal nekaznovan

Ko so Sovjeti oktobra 1957 v orbito poslali piskajočo kroglo, se je življenje na Zemlji začelo vrteti drugače. Sateliti so morda največji izum modernega sveta; vsekakor si ga brez njih ne moremo več predstavljati. Nihče si ne želi, da bi neka država onesposobila omrežje satelitov. Zamudili bi najljubše televizijske serije, zaradi nedelovanja globalnega sistema pozicioniranja bi obstal promet ladij in letal, zrušil bi se bančni sistem ... Zapleteno mrežo odnosov med celo vrsto pogodbenikov, ki sodelujejo pri gradnji, izstrelitvi in upravljanju satelitov, ureja mednarodno pravo vesolja.

»Vesoljsko pravo temelji na peščici mednarodnih pogodb s temeljnimi pravili za ravnanje v vesolju. Glavna načela določajo režime (ne)prisvajanja vesolja, prostega raziskovanja in uporabljanja, dolžno skrbnost in odgovornost držav v primeru nastanka škode in izrecno prepoved uporabe vesolja za vojaške namene. A to so le osnovni viri, še zdaleč niso urejena vsa vprašanja, tako da si moramo pri vesoljskem pravu pomagati z vsemi določili mednarodnega prava,« pojasni Iva Ramuš Cvetkovič z ljubljanske pravne fakultete, ki je skupaj s kolegico Katjo Grünfeld zmagala na prestižnem mednarodnem tekmovanju v poznavanju prava vesolja, Manfred Lachs Moot Court Competition v Washingtonu.

Vesoljsko pravo je tako za naš vsakdanjik pomembnejše, kot se zdi, čeprav morda naivno pomislimo, da ureja le nepremičnine na Luni in bo uporabno za primere, ko bodo ljudje osvajali druge planete.


 

Splošna določila z začetka vesoljske dobe

Magna karta vesoljskega prava je pogodba o vesolju, sprejeta 27. januarja 1967 in veljavna od 10. oktobra istega leta. Do zdaj jo je ratificiralo 109 držav. Prav ta pogodba je zakoličila, da je vesolje dostopno vsem in izključno za miroljubne namene, kar je bilo v obdobju hladne vojne velik politični dosežek. Med drugim pogodba izrecno prepoveduje nameščanje jedrskega ali kakšnega drugega orožja za množično uničevanje v orbito ali na nebesna telesa.

»Sedemnajst členov pogodbe je splošnih in večnih. Če bi jih zdaj, ko vladajo drugačne razmere, dopolnjevali in posodabljali, bi hitro odprli pandorino skrinjico. Vprašanje, ali bi bilo državam še všeč, da so odgovorne za vse, kar počnejo zasebniki v vesolju, ki jih je zdaj bistveno več kot pred petdesetimi leti,« meni Grünfeldova. »Morda je dobro, da so se pogodbe pisale v času, ko je bilo toliko napetosti v zraku, da so bili pisci nagnjeni k rešitvam za zagotavljanje dolgotrajnega miru,« ugotavlja Ramuš Cvetkovičeva.

Države so odgovorne tudi za škodo, ki nastane v vesolju. Bili so primeri, ko je nedelujoč satelit trčil v delujočega, poleg tega se v orbiti kopičijo nevarne smeti. »Kar zadeva odgovornost za škodo, so konvencije jasne, a zaplete se, ker pogosto sodeluje več držav. Satelit denimo izstreli ena država z ozemlja druge, sestavile so ga spet druge države. V tem primeru so odgovorne vse, a morajo sklepati medsebojne dogovore, saj je možnosti za škodo zaradi naraščajočega problema vesoljskih smeti vse več,« pojasni Ramuš Cvetkovičeva.

Marsikaj v vesoljskem pravu pa ni jasno določeno, na primer, kaj je vesoljski objekt. »Ali je objekt, narejen v vesolju iz vesoljskih materialov oziroma rudnin, vesoljski objekt oziroma ali je to še vedno del vesolja? Denimo, da zaradi rudnine pride do eksplozije. Je škodo povzročil del Lune ali človeški vesoljski objekt? V takšnih primerih bi realne situacije prehitele pravo,« nadaljuje. Grünfeldova doda: »Odprto je tudi vprašanje, čigava je sploh rudnina.«
 

Razsikovalne postaje na Luni

V prihodnjih desetletjih bi lahko na Luni zraslo več raziskovalnih postaje. Vesolja in nebesnega telesa si ne more prilastiti nihče, zato ne nasedajte, če vam kdo skuša zelo ugodno prodati najbolj ravno parcelo na Luni. Po drugi strani pa lahko vesolje in nebesna telesa za raziskovalne namene prosto uporabljajo vsi. »Vsaka država sme na Luni postaviti vesoljski objekt. Tako lahko zasede del površja,« pojasni Grünfeldova. »Država ima nad objektom jurisdikcijo. Če bo šlo za stalne naselbine, pa se bo postavilo vprašanje o prilastitvi površja pod njo. Vsekakor bodo morale države zagotavljati prost dostop do teh objektov, kar prav tako določajo mednarodne pogodbe,« pristavi Ramuš Cvetkovičeva.

Na tekmovanju sta se pravnici ukvarjali ravno s pravnimi razmerji na Luni. »Vedno obravnavamo dve izmišljeni državi, a realno povsem mogoč spor v bližnji prihodnosti, v našem primeru leta 2030. Država Suniza je bila pritožnica, Azasi toženec. Suniza je postavila stalno postajo na Luni, da bi pridobivala rudnine, Azasi pa se je zavezal, da bo poskrbel za transport. Po eksploziji azasijske rakete sta se državi sprli; Azasi je enostransko odpovedal pogodbo, Suniza je morala svoje ljudi na varno umakniti s pomočjo drugih ponudnikov. Baza je bila izpraznjena, Azasi se je vrnil na Luno in jo prevzel. Vprašanje je bilo, ali je imel to pravico,« namišljeni primer opiše Grünfeldova.

»Med drugim smo tekmovalci ugotavljali, čigava zakonodaja velja za bazo, kako morajo države skrbeti, da se ne dogajajo nesreče, kako morajo sodelovati,« doda Ramuš Cvetkovičeva. Problem sta reševali v skladu z mednarodnimi pogodbami, neposredno vezanimi na vesolje, in s celotnim mednarodnim pravom, v posameznih primerih tudi nacionalnimi zakonodajami.
 

Primer pred haaškimi sodniki

Poznanstvo zmagovite dvojice se je začelo šele aprila, saj je imela Katja Grünfeld najprej drugega sotekmovalca, ki pa je sredi poti odnehal. Iva Ramuš Cvetkovič je že imela izkušnje z drugega tekmovanja, sicer iz mednarodnega prava, in tako sta zagrabili za primer. Sprva, kot pojasnita, nista upali na visoko uvrstitev, a sta se uspešno prebijali skozi regionalne in evropske boje.

»Brez pričakovanj v začetnih krogih nisva imeli treme, v finalu pa prav tako ne, saj naju je prevzelo navdušenje, da stojiva pred sodniki mednarodnega sodišča v Haagu,« pravi Grünfeldova. Mladi pravnici še povesta, da jima je tekmovanje dalo ogromno, saj sta natančno proučili zahtevne mednarodne pogodbe, mentorica dr. Vasilka Sancin in trener Rok Kljajič pa sta ju zelo dobro pripravila tudi na sam nastop. Pred sodniki namreč šteje vse od tona glasu do drže rok. »Celo poletje sva pripravljali nove memorandume in vadili nastop. Brez podpore mentorjev in družin, ki so naju podpirali v dolgih neprespanih nočeh, ne bi šlo,« poudari Ramuš Cvetkovičeva.

Po besedah Vasilke Sancin je to izjemen uspeh, sploh ker pri nas ni poudarka na tem delu prava. »Predstavljali nista samo pravne fakultete in Slovenije, ampak celotno Evropo, saj se v finale uvrstijo zmagovalci regionalnih tekmovanj,« opozori Sancinova in doda, da v poznavanju tega področja v Evropi izstopajo Grki, v svetu pa Kanada, kjer imajo nekatere univerze že celotne programe, posvečene vesoljskemu pravu. »Spisali sta odlično zgodbo in veliko pripomogli k prepoznavnosti Slovenije, a se pri nas številni državni organi tega premalo zavedajo.«


 

Poklic prihodnosti

Profesorica potrdi, da je za to področje vse več zanimanja med študenti. »Ti profili pravnikov bodo v prihodnosti iskani, ne samo v vesoljskih agencijah, ampak tudi v državnih upravah. Tudi Slovenija se vse bolj vključuje v delo Evropske vesoljske agencije, zasebna podjetja snujejo načrte za izrabljanje surovin. Podjetja bodo gotovo iskala pravnike, ki bodo znali braniti njihove dejavnosti v vesolju.«

Mladi pravnici se strinjata, da gre za poklic prihodnosti. »To je edinstvena priložnost za pravnika, saj na Zemlji ni več veliko sistemov, ki so tako odprti. Pomorsko ali zračno pravo sta na primer zelo natančno določena, tu pa so še priložnosti za nove ideje, marsikatero vprašanje se bo šele pojavilo,« je prepričana Ramuš Cvetkovičeva, ki se pred tekmovanjem ni navduševala nad tehnologijo in vesoljem. Zdaj to področje obe tekmovalki seveda zanima, kaj pa jima bo prinesla prihodnost, puščata odprto in se raje predajata radovednosti in raziskovanju prava.