Telemetrične napravice za strupene pajke

Priložena fotografija vsekakor ni za tiste, ki nam pajki naženejo strah v kosti. Še bolj strašljiva je verjetno misel, da bi morali na tega osemnožca, zelo strupenega avstralskega pajka, namestiti majhno sledilno napravo.

Doktorska študentka Catlin Creak z univerze v Novem Južnem Walesu je s takimi telemetričnimi »ovratnicami« opremila kar nekaj samcev napadalnih sydneyjskih pajkov (Atrax robustus), ki veljajo za ene najbolj strupenih na svetu.

Shirani tresači in nepravi volkci v naših domovih

Odrasli samci merijo okoli dva centimetra in pol, samice so še za centimeter večje, imajo pa samci daljše noge. Raziskovalka jih spremlja že dve poletji, saj proučuje, kako daleč se ti pajki sprehajajo, kako nanje vplivata okolje in vreme, kako se prehranjujejo in kako uspešni so pri osvajanju samic. Veliko drugih raziskovalcev se osredotoča predvsem na njihov strup. »Močen strup teh pajkov je verjetno le evolucijsko naključje. To pa je pravzaprav skoraj vse, kar o njih vemo,« je povedala. Strah in trepet Sydneyjčanov je malo raziskan, ve se, da spolno zrelost samci dosežejo pri petih do sedmih letih starosti, ni pa znano, koliko časa nato še živijo. Življenjska doba samic naj bi bila okoli dvajset let.

Caitlin Creak nato z anteno poišče signal pajkov in odčita podatke o njihovi nočni dejavnosti. FOTO: Jill Gralow/Reuters

Ta nočna bitja živijo v širši okolici Sydneyja, najbolj aktivni so od novembra do aprila, ko je v Avstraliji poletje, radi imajo namreč toplo in vlažno vreme. Sedemindvajsetletna študentka se je vanje zaljubila med študijem biologije. »Navdušuje me njihova neverjetna sposobnost odzivanja. Denimo, četudi je pajek vseskozi jedel le eno vrsto hrane, bo, če mu ponudite drugačno, našel način, da se je loti. Njihove plenilske sposobnosti je užitek opazovati.«

In kako namesti sledilno napravo na pajka s strupom, dovolj močnim, da ubije človeka? »Najprej jih zaplinim,« je pojasnila. »Uporabljam ogljikov dioksid, da jih omamim, medtem ko 'spijo', jim na noge položim gobico, nato z lepilom na hrbet namestim napravico, le malo večjo od riževega zrna.« Z golimi rokami se jih ne dotika, saj se zaveda nevarnosti. »Pajki ugriznejo, če lovijo ali pa če se branijo. Upala bi si staviti, da so ljudi ugriznili samo v samoobrambi.«

Nato jih izpusti v naravo in nato spremlja vsak dan, če je le vreme ugodno in če pajek napravice ne izgubi. Baterije zdržijo en mesec. »Zjutraj, ko se vrnem na teren, preverim, kako dejavni so bili. Odkrila sem, da se premaknejo le za en meter ali pa celo za 60 metrov v eni noči.« Delo ni najlažje, raziskovalka se z anteno v rokah prebija skozi grmovje, signal ujame, ko je oddaljena le nekaj metrov od pajka, nato pa z metrom premeri razdalje med nabranimi koordinatami. »Spolno zreli samci zapustijo svoj rov in nato iščejo samice. Podnevi se zatečejo v rove samic ali si najdejo začasno zatočišče, ki ga nekoliko omrežijo, da lahko spijo,« je pojasnila in dodala, da je gostoljubnost samic vsekakor presenetljiva. »To je bilo zanimivo videti, sploh zaradi prepričanja, da samice požrejo samce, ko ti opravijo svojo nalogo. Še bolj vznemirljivo je bilo opazovati samca, ki se je nato napotil v nov rov k novi samici.« Te imajo sicer poseben organ, kamor shranijo spermo, in če jim samec vendarle ni bil všeč, jo lahko izvržejo.

Caitlin Creak je zavrnila zmotno prepričanje mnogih, da pajki skačejo. Marsikdo jo namreč povpraša, ali se ne boji, da bi ji pajek skočil iz posodice v obraz. Zatrdila je, da te sposobnosti nimajo. FOTO: Jill Gralow/Reuters

Lansko poletje je raziskovalka spremljala 15 pajkov, letos okoli deset. Da jim tudi imena: »Imela sem Harolda in Steva, od katerega sem dobila največ podatkov. Fabio je bil daleč največji, Michael-Omorph je v eni noči prehodil najdaljšo razdaljo, več kot 60 metrov. Potem so bili še Legolas, Bartholomew, Quincy, Cricket, Tippy-tappy in Aragog.«

Poudarila je še, da so pajki vseh vrst zelo pomembni za ekosisteme, saj plenijo muhe, ščurke in drugo golazen, zato naj jih ljudje ne pobijajo, ampak pustijo pri miru ali pa se preselijo drugam.