Tasmanski tiger v barvah

Sodobna tehnologija nam omogoča, da spomini oživijo. Pred 85 leti so poginili še zadnji predstavniki tasmanskih tigrov, nenavadnih živali, podobnih volku, a zaradi značilnih prog poimenovanih po veliki mački. Vrečarji z znanstvenim imenom Thylacinus cynocephalus so živeli v Tasmaniji in na Novi Gvineji.

Po podatkih avstralskega filmskega in zvočnega arhiva se je skupno ohranilo za okoli tri minute nemih črno-belih posnetkov. Najdaljšega, 80-sekundnega, ki prikazuje tasmanskega tigra v ujetništvu, znanega pod imenom Benjamin, so Avstralci predali francoskemu filmskemu producentu Samuelu Francois-Steiningerju, da ga je obarval. Postopek je bil dolgotrajen, za 80 sekund je potreboval kar 200 ur. Filmček je bil »neverjeten«, je povedal francoski strokovnjak, a zaradi starosti »zelo zahteven za obarvanje, saj poleg živali na posnetku ni veliko drugih predmetov«.



»Zaradi resolucije in kvalitete je bilo treba popraviti številne podrobnosti – marsikatero dlako smo morali dodatno animirati,« je še pojasnil. Mesojedo žival, ki na posnetku postopa po majhni ogradi, je ujel v objektiv David Fleay decembra 1933 v živalskem vrtu Beaumaris v Hobartu, ki so ga štiri leta pozneje zaprli.

Benjamin je domnevno zaradi zanemarjanja poginil 7. septembra 1936, dva meseca po tistem, ko so vrsto zaščitili.



Ob prihodu Evropejcev v Avstralijo je v Tasmaniji živelo okoli pet tisoč teh živali, toda zaradi pretiranega lova, uničevanja življenjskega prostora in na novo prinesenih bolezni je vrsta hitro izginjala. Največji mesojedi vrečarji so se držali stran od ljudi, vseeno pa so jih obsodili, da koljejo drobnico, čeprav je bilo dokazano, da so za to krivi divji psi in slabo ravnanje z domačimi živalmi, so navedli na spletni strani avstralskega nacionalnega muzeja. Okoli leta 1830 je vlada ponujala nagrado za vsakega ubitega tigra.

V obdobju od leta 1830 do 1920 so jih pobili kakšnih 3500. Leta 1930 so znanstveniki vendarle zahtevali zaščito, a prišla je prepozno. Še danes sem ter tja ljudje poročajo, da so videli tasmanskega tigra. Znanstvena skupnost ga poskuša tudi dejansko obuditi, toda reprodukcija živali iz genskega materiala je izredno zapletena in draga.