Vragci se vračajo v celinsko Avstralijo

Tasmanski vragi so nekoč poseljevali celinsko Avstralijo, a nato so od tam izginili. Ne ve se natančno, kdaj se je to zgodilo, menijo, da v obdobju od 500 do 5000 let v preteklosti. Za izumrtje na celini je najbolj kriv človek zaradi lova, prav tako je k temu pripomogel pojav dingov. Zdaj okoljevarstveniki delajo nov korak, da bi jezljivi vrečarji, veliki kot manjši pes, znova osvojili nekoč svojo divjino.

Organizacija Aussie Ark je v narodni park Barrington Tops severno od Sydneyja letos izpustila 26 zdravih vragov. Spremljajo jih prek kamer in ovratnic, da bodo videli, kako se znajdejo in ali je sploh možno, da se vrnejo na celino.

Čokate in mišičaste lovce in mrhovinarje, ki lahko v nekaj minutah pospravijo velike kadavre, je v 90. letih prejšnjega stoletja prizadel še nalezljiv in smrtonosen obrazni rak. Ohranili so se le na Tasmaniji, tam jih po ocenah danes živi okoli 25.000, medtem ko jih je še v 90. letih bilo od 130.000 do 150.000. Živali so zaradi »pospravljanja« ostankov pomemben člen v verigi ohranjanja zdravega ekosistema. »Desetletja smo delali, da bi prišli do te točke,« je poudaril Tim Faulkner, predsednik organizacije Aussie Ark. Kljub zloveščemu slovesu za človeka in njegove dejavnosti niso nevarni, je dodal.



Vračanje populacije v divjino je polno negotovosti. Najprej so jim zagotovili primeren prostor: odstranili so invazivne rastline in živali – lisice in divje mačke. Marca letos so izpustili prvih petnajst vragov. Vseskozi so jih budno spremljali in jim tudi pomagali, v novem domu so jim namreč nameščali kadavre poginulih kengurujev. Dobro so se znašli, zato so jih v začetku septembra na območje naselili še deset. Zdaj so že bolj ali manj prepuščeni lastni iznajdljivosti. »Svobodni so, tam zunaj so. Nekaj osnovnih pripomočkov imamo, da bedimo nad njimi, toda zdaj je prišel čas, da počnejo, kar hočejo,« je pojasnil Faulkner.

Mačke in lisice proti vragom

V celinski Avstraliji živijo tudi divje mačke, ki so se pojavile po prihodu človeka in so povzročile precej škode živalim, ki invazivnih plenilcev niso bile vajene. Mačke vragov niso sposobne pleniti, možno pa je, da jih bodo vragi vsaj nekoliko ukrotili. Če ne s plenjenjem, bodo prisiljene loviti v drugačnem času – v večernem ali jutranjem mraku, da bi se izognile srečanju z nočnimi »pošastmi«, je za National Geographic povedal strokovnjak za tasmanske vrage na univerzi v Tasmaniji David Hamilton.



Na prvi pogled majhna časovna sprememba bi lahko spremenila veliko za male avtohtone vrste. Pri organizaciji Aussie Ark si želijo prav to, da bi vragi uravnotežili ekosistem. A lahko ga tudi zamajejo. Hamilton, ki sicer ne sodeluje pri programu vnovičnega naseljevanja, je spomnil na primer otoka Maria ob obali Tasmanije, kjer so leta 2012 naselili vrage. Invazivne vrste so plenile tamkajšnje morske ptice, vragi so mačke začeli omejevati, toda hkrati so se začeli prehranjevati z jajci in mladiči teh ptic.

Previdnost torej ni odveč, zato morajo vsekakor vrage najprej namestiti na sicer veliko, vendar ograjeno območje, je še menil Hamilton, ki sicer (velikega) negativnega učinka pri vnovičnem poseljevanju celine ne pričakuje.



Na previdnost je za Guardian opozorila tudi Menna Jones, prav tako s tasmanske univerze. Razlogov proti vnovični naselitvi na celino ne vidi, a mora biti to počasen proces, v katerem bodo ugotavljali, ali lovijo lisice, in upoštevali tudi mnenje prebivalcev, predvsem kmetov.



Če večjih težav ne bo, bodo v narodni park v prihodnjih dveh letih uvedli še 40 teh živali in tudi nekaj drugih avtohtonih manjših vrst, ki s svojimi navadami med drugim pripomorejo k razgrajevanju listja in širjenju rastlinskih semen.