Strateška satelitska tekma, Kitajska in Evropa proti ZDA

V začetku tedna je Kitajska v tirnico okoli Zemlje poslala prvo serijo internetnih satelitov za megakonstelacijo Guowang (v prevodu nacionalna mreža). To je kitajska različica, ki bo konkurirala Muskovim starlinkom. Evropska unija pa načrtuje mrežo Iris 2. Jasno je, da so takšne internetne mreže strateško zelo pomembne.

Podjetje Spacex prevladuje na trgu izstrelitev – samo falconov 9 so letos izstrelili več kot 120. Internetni sateliti starlink pa trenutno predstavljajo skoraj 60 odstotkov vseh satelitov, ki krožijo okoli Zemlje, v orbiti je namreč nekaj več kot 6700 delujočih. Po podatkih podjetja s starlinki oskrbujejo približno pet milijonov uporabnikov. To Elonu Musku in ZDA vsekakor zagotavlja veliko strateško in politično prednost. Evropska unija in Kitajska si zdaj prizadevata zapolniti vrzel z izstrelitvijo lastnih internetnih satelitskih megamrež. Kako potrebne (in pomembne) so lahko takšne storitve, se je pokazalo med vojno v Ukrajini, kjer so ukrajinski vojaki in pripadniki odporniškega gibanja s pridom izkoriščali mrežo starlinkov.

Nič vesoljskih smeti do leta 2030

Evropski Iris 2

Evropska komisija je v ponedeljek s konzorcijem SpaceRISE podpisala koncesijsko pogodbo o infrastrukturi satelitov za odpornost, povezljivost in varnost ali krajše Iris 2. Gre za 290 satelitov. Skupni stroški za celotno obdobje trajanja 12-letne koncesijske pogodbe znašajo 10,6 milijarde evrov. EU bo v treh finančnih perspektivah namenila šest milijard evrov, Evropska vesoljska agencija (Esa) 550 milijonov, zasebni sektor pa več kot štiri milijarde evrov, so navedli na spletni strani evropske komisije. Prve satelite naj bi, kot so zapisali na spletni strani Ese, izstrelili leta 2029.

»To je pomemben korak k suverenosti in varni povezljivosti Evrope. Iris 2 je tretji vodilni program Evropske unije (prva dva sta Copernicus, največji program za opazovanje Zemlje na svetu, in Galileo, najnatančnejši civilni satelitski navigacijski sistem na svetu), ki je namenjen reševanju perečih dolgoročnih izzivov na področju varnosti, zaščite in odpornosti. S ponudbo naprednih storitev povezljivosti vladnim uporabnikom in odpravljanjem vrzeli v povezljivosti po vsej Uniji sistem podpira strateško suverenost Evrope,« so poudarili na komisiji. Sateliti bodo po podatkih Ese nameščeni v nizki in srednji zemeljski orbiti.

»Postavitev medsebojno povezanih satelitov v te različne orbite bo konstelaciji omogočila varno in hitro komunikacijo ter stalno povezanost brez potrebe po tisočih satelitov,« so pojasnili pri Esi in dodali, da bodo satelite izstreljevali z evropskimi raketami.

»V vedno bolj kompleksnem geopolitičnem svetu je zagotavljanje odpornih, varnih in hitrih vladnih komunikacij bistvenega pomena. Esa bo imela ključno vlogo pri tehničnem izvajanju programa. Program bo spodbujal inovacije v evropski vesoljski industriji, evropsko konkurenčnost, ustvarjal bo delovna mesta in privabljal talente v Evropo. Zaupanje evropske komisije, da bo Esa nadzorovala razvoj konstelacije in njene zemeljske infrastrukture, govori o uspešnem delu Ese pri izvajanju evropskih vodilnih satelitskih programov,« je poudaril Josef Aschbacher, generalni direktor Ese.

Prebivalci v Ukrajini uporabljajo starlinke. FOTO: Reuters  

Konzorcij SpaceRISE vključuje tri vodilne evropske operaterje, SES, Eutelsat in Hispasat. V konzorciju so še vodilna podjetja na tem področju, Thales Alenia Space, OHB, Airbus, Telespazio, Deutsche Telekom, Orange, Hisdesat in Thales SIX. V dobavni verigi imajo priložnost za sodelovanje tudi mala in srednja podjetja, so še navedli pri evropski komisiji.

Velikanske mreže

Iris 2 se z manj kot 300 sateliti zdi kot malček v primerjavi s Spacexovimi starlinki in kitajskimi mrežami. Spacex namerava v orbito namestiti 42.000 satelitov, Kitajska naj bi jih skupno imela 38.000 – šlo bo za kombinacijo treh projektov, Qianfan, Guowang in Honghu 3. Sateliti mreže Iris 2 bodo, kot omenjeno, nameščeni v dveh višinah, s tem bodo zagotovili pokritost, kot bi imeli tisoč satelitov. Evropa tudi nima takšnih izstrelitvenih zmogljivosti kot ameriško podjetje oziroma Kitajska.

Ob ponedeljkovi izstrelitvi uradna Kitajska ni postregla z veliko podatki. Letalska in vesoljska znanstvena in tehnološka korporacija (CASC) je potrdila le, da je bila izstrelitev uspešna. Na krovu je bila skupina satelitov Internet nizka orbita 01, so sporočili, pri čemer niso razkrili ne števila satelitov ne osnovnih podatkov, na kakšno višino so jih utirili ali kakšna je masa. Po podatkih ameriške vojske naj bi se sateliti utirili na višino 1100 kilometrov.

Kitajska je mrežo Guowang napovedala leta 2020, sestavljalo naj bi jo 13.000 satelitov, ki naj bi jih v orbite namestili do leta 2032. Po podatkih portala Spacenews razvoj nadzoruje podjetje China Satellite Network Group Co. (krajše China Satnet), ki je v celoti v državni lasti.

Že pred tem pa je Kitajska v orbito namestila 54 satelitov mreže Qianfan (v prevodu tisoč jader) v treh izstrelitvah. Četrta bi lahko potekala čez nekaj dni, 22. decembra, z raketo dolgi pohod 8 iz novega komercialnega izstrelišča Hainan, so navedli na Spacenews. Konstelacija naj bi štela 14.000 satelitov, cilj je, da jih do konca prihodnjega leta v orbito spravijo 600.

Kitajska je letos izstrelila 65 raket, tako jim bo zmanjkalo do ciljnih sto, z izstreljevanjem paketov satelitov pa se bo ta številka lahko hitro povečala. Pri tem se seveda porajajo vprašanja o upravljanju vesoljskega prometa, vesoljskih smeteh, da ne govorimo o vplivu na astronomijo – kjer so zelo nezadovoljni, da vse več satelitov šviga pred kamerami zemeljskih observatorijev. Vsekakor pa bo še večje število izstrelitev in še več satelitov v orbitah imelo tudi velik geopolitični vpliv.