Sovjetska sonda na dvojni misiji

Vega 1 in njena sestrska sonda Vega 2 sta bili del sovjetskega istoimenskega programa. Zasnovali so ju na temeljih plovila Venera.

Cilj odprave je bil na Venero dostaviti balon in pristajalnik, ker pa je Halleyjev komet ravno takrat letel skozi notranji del osončja, sovjetski znanstveniki niso hoteli zamuditi priložnosti za še več znanosti.



Ime sonde nima nič opraviti z našim matematikom Jurijem Vego, ampak je kombinacija začetnih zlogov obeh glavnih tarč: Venere in Galleja (Halleyjev komet). Skoraj pettonsko plovilo so z raketo proton 8K82K izstrelili iz Bajkonurja 15. decembra 1984 (Vega 2 mu je sledila 21. decembra).

Do prvega cilja je Vega 1 pripotovala v začetku junija 1985. Enajstega junija, dva dni po tistem, ko ga je sonda izvrgla, je 1500-kilogramski pristajalnik s premerom 240 centimetrov, v katerem je bil tudi balon, s hitrostjo 11 kilometrov na sekundo vstopil v atmosfere Venere. (Pristajalnik Vege 2 je to storil 15. junija).



Pristajalnik je v nočnem času pristajal s pomočjo padal, med tem zahtevnim manevrom se je iz njega sprostil balon, ki se je ustalil na višini okoli 54 kilometrov nad površjem, to je v najbolj aktivnem delu Venerinih oblakov. Balon, ki se je Zemlji oglašal do 13. junija, je preživel pot do s soncem obsijane strani planeta, a nato je bateriji pošla energija, tako da ni znano, kako daleč ga je odneslo. Kot soba velik balon – meril je namreč 3,4 metra in imel 21 kilogramov – naj bi se po mnenju nekaterih znanstvenikov na soncu hitro pregrel in počil. Balon, ki je po znanih podatkih skupno prepotoval več kot 11.000 kilometrov, je podatke vseh 47 ur delovanja pošiljal neposredno na Zemljo, kjer so signal lovili z 20 postajami, med temi so bile tudi postaje pod upravljanjem francoske vesoljske agencije, ki je pomagala Sovjetom pri izdelavi nekaterih instrumentov.

Z različnimi spektrometri pristajalnika so želeli proučiti tako atmosfero kot samo površje, pristajalna krogla je bila opremljena z napravo za vzorčenje tal, a naša peklenska planetarna soseda je bila do instrumentov neizprosna. Zaradi turbulence so se nekateri zagnali prehitro, le masni spektrometer je poslal nekaj podatkov. Bolj uspešni so bili instrumenti Vege 2, saj so našli vulkanske kamnine, redko videne na Zemlji, ki pa so jih našli tudi na Luni. Oba pristajalnika sta pristajala ponoči, zato fotografij nista naredila.



Medtem sta matični sondi izkoristili gravitacijsko pomoč in odbrzeli proti kometu. Marca 1986 sta ga tudi dohiteli in že začeli pošiljati fotografije, kar je bilo dobrodošlo za sondo Giotto, ki se je med plovili iz tako imenovane Halleyjeve armade kometu najbolj približala.



Natančneje, Vega 1 ga je ujela 6. marca 1986 in ga obletela s hitrostjo 77 kilometrov na sekundo, Vega 2 je do slavnega kometa prišla tri dni kasneje. Obe sondi bi bili lahko zelo natančni, a sta imeli nekaj težav z zaščito pred prahom, tako sta ostali na varni razdalji. Vega 1 se mu je najbolj približala na okoli 8900 kilometrov, Vega 2 pa na 3000. Vega 1 je posnela več kot 500 fotografij, najprej so iz nekaterih zmotno sklepali, da ima komet dvojno jedro, toda šlo je za dva večja curka materiala, ki se drobi s kometa na poti mimo Sonca.

Po napornem delu se je Vega napotila v globoko vesolje, goriva ji je zmanjkalo 30. januarja 1987, Vega 2 se je oglašala do 24. marca 1987. Vega 1 je še vedno v heliocentrični orbiti.