Sonda, ki je pobrala del sonca in ga treščila na zemljo

Sonda Genesis (Geneza) je bila peta odprava v programu Discovery, v okviru katerega raziskujejo osončje. V vesolje so jo poslali, da bi pobrala vzorce sončevega vetra in jih prinesla na Zemljo. Odprava je stala 264 milijonov dolarjev.

Sondo so izstrelili 8. avgusta 2001, odpotovala je do Lagrangeeve točke L1, torej je bila med Soncem in Zemljo. Točko, od nas oddaljeno 1,5 milijona kilometrov, je dosegla 16. novembra istega leta. 



Opremljena je bila s štirimi krožniki za zbiranje delcev, eden je bil izpostavljen ves čas, preostale tri pa so odpirali po potrebi. Nabiranje delcev je Genesis sklenil po 850 dneh, 1. aprila 2004. Tri tedne kasneje je prižgal štiri potisnike in se po nenavadni poti odpravil domov. Vrnitev je namreč vključevala pot mimo Lunine orbite in obisk točke L2 (Sonce–Zemlja–točka L2), s čimer so pridobili pristajanje podnevi. Neposredna pot domov bi namreč pomenila, da bi kapsula z vzorci pristajala ponoči.



Okoli pet ur in pol pred vstopom v atmosfero 8. septembra 2004 je plovilo izvrglo kapsulo, samo pa je prižgalo potisnike, da se je ustrezno oddaljilo. Nato se je zapletlo. Zaviralno padalo, ki bi moralo odpreti glavnega, je odpovedalo in kapsula je s hitrostjo 310 kilometrov na uro treščila ob površje na vojaškem območju v puščavi v Utahu. Kapsula je bila močno poškodovana, vzorci pa onesnaženi. Odnesli so jo v laboratorij in jo previdno razstavili. Iz razbitin so vendarle potegnili nekaj uporabnega materiala, ki je nato razkril različne sestavine sončevega vetra. Preiskava je pokazala, da se je zgodila napaka že pri gradnji, saj so napačno obrnili gravitacijski senzor, ki potem ni sprožil padala.



Matična sonda je po opravljeni nalogi odpotovala nazaj proti točki L1, zadnje ukaze so ji poslali 2. decembra 2004, ko so jo prestavili v varni način delovanja. Prvega februarja 2005 je uspešno iztirila iz orbite okoli točke L1 in zdaj kroži v heliocentrični orbiti.

Kot so zapisali na spletni strani Nase, so iz vzorcev ugotovili, da so se Sonce in notranji planeti oblikovali drugače, kot so menili prej. Odkrili so namreč razlike med izotopi kisika in dušika, ki sta dva od najpogostejših kemijskih elementov v našem osončju. To pomeni, da so se planeti oblikovali iz nekoliko drugačnih materialov v planetarni meglici kot Sonce. Na podlagi izotopov žlahtnih plinov – neona in argona – pa so dognali, da se sestava sončevega vetra ni spremenila vsaj zadnjih sto milijonov let.