Sonda, ki je na Luni iskala vodo

Številne odprave so na Luni našle znamenja, da je tam voda, še posebej veliko vodika, ki bi bil lahko vezan v vodne molekule, so našle nad poli, zato je Nasa tja poslala odpravo LCROSS ali z daljšim imenom Satelit za opazovanje lunarnih kraterjev. Satelit je bil iz dveh delov: »pojektila«, ki je treščil v izbrani krater in v okolico sprožil večje količine prahu, in plovila, ki je skozi ta oblak poletelo in ga analiziralo. Projektil je bil pravzaprav 12 metrov dolg del rakete Atlas, s katero je sonda poletela proti Luni. Druga stopnja rakete se od vesoljske sonde praviloma loči, ko opravi svojo osnovno nalogo, tokrat pa jo je plovilo vzelo s seboj in ji namenilo dodatno delo, navajajo pri Nasi. Do Lune je sonda potovala 120 dni, v tem času so dodobra izpraznili rezervoar rakete, da ne bi vseboval ostankov vode in tako vplival na znanstvene rezultate. LCROSS je bil opremljen z devetimi znanstvenimi instrumenti: več spektrometri in več kamerami.

Za preučevanje so izbrali krater Cabeus na južnem polu, ki je v večni senci in v globokem mrazu, zato se je tam lahko ohranil led. Del rakete je v krater treščil 9. oktobra 2009, oblak delcev se je dvignil, obsijalo ga je sonce, zato so se delci uplinili in takšne so instrumenti lahko preučili. Časa za to je bilo malo: le štiri minute je imel LCROSS, da je poletel skozi oblak, ga poslikal in pobral podatke, nato je še sam padel na površje in ustvaril nov oblak. Vse to je namreč spremljal še satelit Lunar Reconnaissance Orbiter ali LRO, ki je bil izstreljen sočasno z LCROSS.

Podatki so bili razveseljivi: potrdili so obstoj vode – morda je na milijone ton ledu, hkrati pa so v večni senci odkrili tudi druge zelo uporabne materiale, ki bi jih lahko izkoristili ob morebitni stalni naselitvi Lune. Tam so vodik, amonijak in metan, iz česar bi lahko proizvajali gorivo, pa tudi več različnih kovin.