Novi ruski modul mednarodne vesoljske postaje

Ruska vesoljska agencija je prejšnji teden po več kot desetletju zamud v vesolje končno poslala modul Nauka (v prevodu znanost), danes popoldne se je uspešno spojil z mednarodno vesoljsko postajo (ISS). Dvajsettonski laboratorij so zasnovali že v 90. letih na temelju modula Zarja, ki je kot prvi del ISS v vesolje prispel novembra 1998. Izdelave Nauke so se nato lotili leta 2004.



Ob utirjenju v orbito je bilo z Nauko kar nekaj težav, med drugim s pogonskim sistemom, kar je inženirje najbolj zaskrbelo, zato so nekoliko zamaknili pripajanje, še prej se je moral po dvajsetih letih od postaje posloviti pristajalni modul Pirs. V ponedeljek so tako zaznamovali odhod prve večje komponente ISS. Pet metrov dolg del s premerom 2,5 metra, ki so ga izstrelili 14. septembra 2001, so s plovilom progress nadzorovano odstranili in poslali v atmosfero, kjer je večinoma razpadel, morebitni ostanki so padli v Tihi ocean. V dvajsetih letih je sprejel več kot 70 ruskih vesoljskih plovil, deloval je tudi kot zračna komora, skozi katero so kozmonavti odhajali na vesoljske sprehode.

Tako se je na modulu Zvezda, ki gleda proti Zemlji, sprostil prostor za Nauko. Razvoj modula je bil mukotrpen. Izdelavo so zaupali največji ruski vesoljski družbi RKK Energija, kjer so izdelali tudi druge dele ruskega segmenta ISS, prav tako tam sestavljajo vesoljske in vojaške rakete, in vesoljskemu centru Kruničev. Roskozmos je pričakoval, da bo nared že leta 2007, a se je vedno znova pojavila dodatna tehnična težava in izstrelitev se je zamikala in zamikala. Obstajala je bojazen, da bo projekt povsem propadel.



Leta 2013 so morali pregledati in popraviti ter očistiti celoten pogonski sistem, potem ko so odkrili puščajoči ventil za gorivo. Roskozmosu ni preostalo drugega, kot da je partnerjem sporočil, da Nauka še ne bo poletela. Aprila 2014 se je iztekla garancija za večino delov pogonskega sistema, zato so sledile nove menjave. Sredi leta 2018 je kazalo, da bodo naslednje leto vendarle izvedli izstrelitev, a so v rezervoarjih za gorivo odkrili kovinski prah. Popravilo je bilo dolgotrajno, ponoviti je bilo treba nekatera že opravljena testiranja in vnovič preveriti vse bolj zastarele sestavne dele. Kot da ne bi bilo dovolj tehničnih težav, je lani udaril še covid in povzročil dodatne zamude zaradi omejitvenih ukrepov.

Ruski znanstveni laboratorij z novim straniščem

Nauka meri 13 metrov in ima premer 4,3 metra. Ob izstrelitvi je imel modul po podatkih Roskozmosa maso dobrih 20 ton. Z Nauko je na ISS poletela tudi 11-metrska evropska robotska roka, izdelana posebej za ruski del postaje. Razvijati so jo začeli že leta 1996, na izstrelitev je čakala desetletje, sprva so jo nameravali v vesolje poslati še z Nasinimi raketoplani, a so pri Esi vendarle počakali na Ruse. So pa že pred časom v vesolje poslali rezervne dele za mehansko napravo. Na ISS sta zdaj kanadska in japonska roka, ki ne sežeta do ruskega dela. Evropska, ki bo pritrjena na Nauko, bo tako glavno orodje za pomoč kozmonavtom in astronavtom pri vesoljskih sprehodih. Upravljati jo je mogoče tako iz notranjosti postaje kot z zunanje strani, kar je posebnost te roke. Lahko deluje avtonomno, opremljena je s štirimi infrardečimi kamerami za pregledovanje lupine postaje. Najprej bodo z njo namestili zračno komoro in radiator na novi modul.



Modul Nauka bodo uporabljali večinoma za znanstvene eksperimente, med drugim je opremljen z nepredušno zaprto komoro z rokavicami in tudi centrifugo. Opravljali bodo najrazličnejše poskuse, preverjali bodo obnašanje materialov in bioloških snovi, proučevali bodo kozmične delce in vesoljsko tehnologijo. V eksperimentu Vampir bodo pridobivali kristale za napredne infrardeče senzorje, ki jih bodo nameščali na satelite, v poskusu Prepelica pa bodo v mikrogravitaciji poskušali v prepeličjih jajcih razviti zarodek te ptice.

V modulu sta tudi spalni kotiček za kozmonavte in novo stranišče, opremljen je s sistemom za recikliranje urina v pitno vodo in sistemom za filtriranje zraka. Po spojitvi s postajo bodo rezervoarje za pogonski sistem lahko uporabili kot shrambo za gorivo, z energijo, zbrano s solarnimi paneli, bodo oskrbovali ruski segment postaje, kar pomeni nekoliko manj odvisnosti od glavnih solarnih panelov. Prav tako bo Nauka začasno pristajališče za sojuze in tovorne kapsule progress, dokler ne bodo namestili novega ruskega modula Pričal (privez). Predvidoma ga bodo izstrelili 24. novembra, opremljen je s šestimi pristajališči, z enim bo pritrjen na Nauko, druga bodo namenjena tradicionalnim ruskim plovilom in novejšim modulom.

Poleg tehnološkega prispevka ima Nauka še dodaten pomen, saj to (skoraj zagotovo) pomeni, da se Rusija še ne bo umaknila iz požrešnega programa. Ruski veljaki so letos namreč glasno začeli omenjati leto 2025, ko naj bi se poslovili od ostarele postaje in se posvetili drugim projektom, med drugim nameravajo skupaj s Kitajsko sestaviti lunarno postajo in v orbito poslati svojo lastno, rusko vesoljsko postajo.