Skrivnostni izviri ženskih seksualnih tekočin

Konec prejšnjega meseca je bilo na Dunaju 43. letno srečanje mednarodnega uroginekološkega združenja IUGA. Med glavnimi temami so bile kirurška obravnava inkontinence in prolapsa medeničnih organov ter povečano število poškodb medeničnega dna med porodom. Na kongresu pa smo se seznanili tudi z analizo ženskih seksualnih tekočin.

»Narativni pregled diferencialne diagnostike ženskih 'seksualnih' tekočin« je naslov članka dr. Zlatka Pastorja in dr. Romana Chmela, maja objavljenega v reviji International Urogynecology Journal. Raziskovalca delata na oddelku za porodništvo in ginekologijo pri praški medicinski fakulteti, Pastor pa tudi na nacionalnem inštitutu za duševno zdravje in inštitutu za seksologijo. V študiji ženskih seksualnih tekočin sta predlagala diagnostično shemo za diferenciranje tekočin, ki se med spolno aktivnostjo izločajo iz ženskega organizma. To pa ni zgolj tema za znanstvenike; tistim, ki gledajo pornografske filme, sta znana pojma brizganje (angl. squirting) in ženska ejakulacija, ki se uporabljata tudi v znanstveni literaturi.

Različni pojavi

Ženske med spolno aktivnostjo izločajo različne tekočine. Prejšnje študije so pokazale, da se to dogaja od 10 do 54 odstotkom žensk. Količina tekočine je od 0,3 do 900 mililitrov, izločanje pa se izraža različno, od občutka vlažnosti do velikega izliva.
Kontroverzne opredelitve o izviru tekočin, količini, sestavi in mehanizmih izločanja, pa tudi neenotna terminologija, netočni opisi in nejasni mehanizmi so razlogi, da o teh zadevah do zdaj ni bilo jasnih stališč, poudarjata Pastor in Chmel. Izločanje tovrstnih tekočin so tradicionalno opisovali kot žensko ejakulacijo, saj je na videz podobna moški ejakulaciji. V nekaterih starejših raziskavah so se dokopali do ugotovitve, da so izključni izvor tekočin pri ženski ejakulaciji Skenejeve periuretalne žleze. Zadnje študije pa so pokazale, da je izločanje tekočin med seksualno aktivnostjo posledica različnih pojavov, ki so dobili tudi različna imena. Majhna količina tekočine se izloča iz ženske prostate, nožnice ali pa Bartolinijevih žlez, ki ležita na levi in desni strani nožnične odprtine, večje količine pa pridejo iz sečnega mehurja.

Povečana vlažnost nožnice se običajno obravnava kot zaželen spremljevalni pojav spolnega vzburjenja, medtem ko se brizganje in ženska ejakulacija obravnavata kot fiziološka manifestacija spolnega vzburjenja, kot posledica koitalne inkontinence, to je nezmožnosti zadrževanja urina med spolnim odnosom, ali pa kot kombinacija različnih tekočin. Pastor in Chmel sta poskušala ugotoviti izvor tekočin, izločenih med seksualno aktivnostjo, ter primerjala njihovo količino, biokemijsko sestavo in mehanizme izločanja. Na podlagi teh lastnosti sta oblikovala shemo diferencialne diagnostike fiziološko različnih, a podobnih pojavov. Avtorja poudarjata, da je za znanstvenike in javnost pomembno védenje, kako razlikovati patološka stanja od običajnih (zdravih) fizioloških pojavov seksualnega vzburjenja.

Različni izviri

Pri analizi literature sta se osredotočila na vire, ki so nastali po natančnem znanstvenem raziskovanju in ne temeljijo na subjektivnih opisih, za ugotavljanje zanesljivosti virov pa sta uporabila še nekatere druge filtre. Na koncu jima je ostalo 63 študij z verodostojnimi informacijami. Na tem temelju sta izdelala narativni pregled ženskih seksualnih tekočin.

Študije so pokazale, da se med seksualno aktivnostjo pri ženskah izločajo tekočine iz nožnice, sečnega mehurja in ženske prostate. Tekočina za vlaženje izteka iz nožnice. Sečni mehur je vir tekočin, izločenih med brizganjem, pa tudi tekočin, ki so posledica koitalne inkontinence. Ženska ejakulacija je posledica delovanja ženske prostate. Izločke tega organa je mogoče najti tudi v drugih tekočinah, na primer v urinu med brizganjem.

Tekočine pa se ne razlikujejo zgolj po izviru, mehanizmih izločanja in količini, ampak tudi po barvi, gostoti, vrednosti pH ter po kemijski sestavi – še posebej po količini sečne kisline, sečnine, kreatinina, natrija, kalija, klora ter antigena, specifičnega za prostato (PSA). Njihovo iztekanje iz organizma je tudi posledica različnih subjektivnih občutkov pri ženskah.

Tekočina, ki vlaži nožnico, je ultrafiltrat krvne plazme, ki lahko vsebuje še druge tekočine iz okoliških tkiv. Na dan se je proizvede okoli 6 mililitrov. Tekočine, ki nastane pri ženski ejakulaciji v ožjem smislu, je malo, zgolj nekaj mililitrov, in je mlečne barve. Nastane v ženski prostati, ki je bila prvič opisana leta 1762.

Skrivnostna ženska prostata

Nekatere ženske nimajo prostate. Kako neraziskana je ženska seksualnost, pove podatek, da ima po nekaterih raziskavah prostato do dve tretjini žensk, po drugih pa le sedem odstotkov. Ta organ je manjši od moške prostate in ima več tkiva z mišičnimi vlakni ter slabšo funkcijo žlez. Izločki ženske prostate vsebujejo veliko koncentracijo PSA, prostatične kisline fosfataze, fruktoze in glukoze. Njena vloga ni enotno opisana. Avtorji nekaterih študij menijo, da imajo izločki ženske prostate zaščitni, protimikrobni učinek proti vnetju urinalnega trakta.

Od leta 2011 je strokovna terminologija diferencirana, zato odtlej vsakega izliva tekočine med ženskim orgazmom strokovnjaki ne imenujejo ženska ejakulacija. Takrat so uvedli pojem brizganja za opis nehotenega izliva večje količine tekočine. Njena biokemijska sestava je enaka urinu oziroma razredčenemu urinu. Količina izliva se običajno giba med 15 in 110 mililitrov, po barvi pa je navadno »bister kot voda«. Brizganje je največkrat posledica draženja klitoralno-uretalno-nožničnega kompleksa.
Koitalna inkontinenca (CI) se izraža z nehotenim izlivom urina med spolnim odnosom. Klasificiramo jo v dve skupini, glede na to, ali jo izzove penetracija ali orgazem. Ženske, ki so jim diagnosticirali inkontinenco urina, imajo po študijah od 10 do 67 odstotkov prevalence CI.