Radovednež na Marsu

Sosednji planet smo ljudje že dodobra poselili z roboti. Večina je zdaj neuporabna krama, ki je svojo znanstveno in tehnološko poslanstvo opravila – no, ali pa se je nesrečno raztreščila že ob samem prihodu na cilj. Po srečnem pristanku svojo nalogo z odliko že devet let opravlja kot avtomobil velik rover Curiosity. Na las mu je podoben letošnji prišlek na Mars Perseverance, saj je bil prav Radovednost, kakor lahko prevedemo njegovo ime, navdih za najnovejšega robota.

Curiosity je v 154 kilometrov širokem kraterju Gale pristal 6. avgusta 2012, potem ko se je na pot z Zemlje odpravil novembra 2011. V laboratoriju za reaktivni pogon JPL je bilo seveda napeto, tako velikega stroja do takrat na sosednji planet še niso poslali. Nov je bil tudi način pristajanja (ki so ga, mimogrede, šele letos inženirji lahko videli – na enak način je namreč pristajal Perseverance in dogajanje tudi uspešno snemal).



Dramatični trenutki so se končali s solzami sreče, od takrat pa je Curiosity poskrbel za kar nekaj presenetljivih ugotovitev o rdečem planetu. Nima opreme, da bi lahko poiskal sledi (preteklega) mikrobnega življenja, kar je glavna naloga njegovega mlajšega brata, lahko pa poišče vse znake, ki življenje omogočajo oziroma so ga – torej, da je na planetu pred milijardami let tekla voda ter da so v prsti in atmosferi ustrezni kemijski elementi.

Že v prvem letu je našel območje, kjer je bila nekoč skoraj gotovo tekoča voda. Iz tamkajšnjih mineralov so strokovnjaki lahko razbrali, da ni bila ne prekisla ne preslana, na območju pa je bilo tudi več elementov – ogljik, dušik, fosfor, žveplo in podobno –, ki jih organizmi uporabljajo za življenjsko energijo, ter tudi več, sicer preprostih, organskih molekul, ki bi lahko bili gradniki življenja. Vse to seveda še ni dovolj, da bi zatrdili, da je življenje tam bilo. To dejstvo bo, morda, potrdil (ali ovrgel) Perseverance. Ob popotovanju skozi dno kraterja je Curiosity našel usedline, ki nakazujejo, da je bilo jezero presihajoče.

Od kod metan?

Skrivnostno je pojavljanje metana v Marsovi atmosferi, saj se sem in tja pojavi v večjih količinah, nato pa spet izgine. Metan na Zemlji, denimo, proizvaja govedo pri prebavi, mikroorganizmi ga ustvarjajo pri gnitju. Seveda plin lahko nastaja tudi v geoloških procesih, kjer se prepletejo kamnine, voda in toplota. Rover ga je nad površjem kraterja Gale zaznal večkrat (v zelo majhnih količinah – polovica delca na milijardo), pri tem je zanimivo, da ga evropski orbiter, namenjen zaznavanju plinov ExoMars Trace Gas Orbiter višje v atmosferi, ni. Člani ekipe so se celo prestrašili, da se je rover preprosto zmotil. »Ne morem poudariti, kako smo se potrudili in preverili vsako podrobnost, da lahko rečemo, da so meritve prave,« je poudaril znanstvenik Chris Webster. Razlike v meritvah so razložili, da rover plin lahko lažje zazna ponoči, ko je ozračje mirnejše in se metan skoncentrira, evropski orbiter pa potrebuje sončno svetlobo, da ga zazna nad površjem, podnevi pa je ozračje manj stabilno. Vseeno pa znanstveniki še čakajo na podatke, s katerimi bi razvozlali skrivnost. Za zdaj še ne vedo, od kod v kraterju Gale izvira metan, prav tako pa bi se morale molekule obdržati vsaj 300 let, preden bi razpadle zaradi sončevega sevanja, a razpadejo prej. Zdaj preverjajo, ali ga uničujejo nizke razelektritve, ki nastajajo v prašnem ozračju, ali pa da ga že ob površju uničujejo molekule kisika in se metan niti ne prebije višje v atmosfero.

Peščeni viharji

Rover ves čas tudi podrobno spremlja vreme in za Mars značilne peščene viharje. Tako je naredil zanimive posnetke, kako se zatemni nebo – opazoval je, kako je pesek blokiral kar 97 odstotkov sončne svetlobe in kako veter premika peščene sipine. Roverju Curiosity se peščenih neviht ni treba bati, saj energijo prek radioizotopnega termoelektričnega generatorja črpa iz plutonija. Po drugi strani je bil pesek usoden za njegovega robotskega »kolega« Opportunity, ki je energijo zbiral s sonca prek solarnih panelov.



Čeprav je tehnologija (še posebno če upoštevamo še surove pogoje na Marsu) že v letih, je rover v dobrem stanju in za zdaj ni utrpel večjih okvar.

Po podatkih Nase je v devetih letih rover prepotoval 26,3 kilometra po dnu kraterja in se nato tudi povzpel po pobočju gore Sharp, ki je del kraterjevega roba. Zavrtal in analiziral je 32 vzorcev kamnin. »Teren ob našem pristanku je zelo drugačen od površja, ki ga proučujemo zdaj. Neverjetno je, da smo se dvignili tako visoko na goro Sharp, ki je bila le oddaljena značilnost na prvi fotografiji roverjeve kamere,« so spomnili pri Nasi ob obletnici pristanka. Dodali so še, da se rover zdaj premika po le nekaj metrov na dan, ker je območje posuto z nevarnimi skalami. Šele ko se dobro razgleda, dobi rover ukaz za premik. »Na tem terenu ne uporabljamo avtonomne vožnje, saj je nevarno, da se poškodujejo kolesa,« je poudaril vodja odprave Ašvin Vasavada. Tudi na obletnico pristanka seveda robotsko vozilo z roko, ki doseže dobra dva metra daleč, ni počival. Poleg vrtanja in analiziranja tudi pridno fotografira: v devetih letih je na Zemljo poslal skoraj 828.500 fotografij.