Samo znanost pove, kakšne bodo posledice naših dejanj

»Živel imenitni in učeni gospod Janez Vajkard Valvasor, baron Bogenšperški, Kraljeva družba te lepo pozdravlja.« S temi besedami je pred dobrimi tristo leti našega učenjaka nagovoril slavni angleški astronom Edmond Halley. Nad Valvazorjevim poročilom o delovanju Cerkniškega jezera, ki so ga takoj objavili tudi v eni prvih znanstvenih revij, so bili angleški znanstveniki tako navdušeni, da so ga izvolili za člana svojega združenja.



Nekaj desetletij kasneje je zdravnik pri idrijskem rudniku živega srebra Giovanni Antonio Scopoli sistematično popisal lokalne rastline in žuželke in ob latinskih navedel tudi slovenska imena. Svojo knjigo Kranjske rastline je poslal v oceno švedskemu naravoslovcu Carlu von Linnéju, ki je takrat veljal za najuglednejšega znanstvenika sveta. Slavni botanik je bil nad darilom navdušen: »Brez dvoma se bom iz knjige veliko naučil, saj pri vas rastejo najredkejše rastline Evrope, ki so poznane le maloštevilnim botanikom.«

Mednarodno vpliven in pomemben učenjak je bil tudi matematik Jurij Vega, ki je postavil svetovni rekord v izračunu decimalk števila pi in rekord obdržal pol stoletja. Njegovo najpomembnejše delo so bile logaritemske tabele, ki so imele takrat podobno vlogo, kot jo imajo danes računalniki. Z njihovo pomočjo so matematiki in inženirji povsod po svetu vrsto let izvajali zahtevne računske operacije.

Kemika Friderika Pregla, ki je mladost preživel v Ljubljani, je po bogati akademski karieri na različnih avstrijskih univerzah leta 1923 doletela najvišja čast, ki lahko doleti živečega znanstvenika. Za izboljšavo analitskih metod so mu pred malo manj kot sto leti podelili Nobelovo nagrado za kemijo.

Ženske pri nas dolgo niso mogle postati znanstvenice, kar se je začelo spreminjati šele na začetku dvajsetega stoletja. Ani Mayer iz Lož pri Vipavi je bila ena prvih, ki ji je uspelo premagati ovire. Leta 1920 je postala 72. ženska na svetu, ki si je prislužila naziv doktorice znanosti, ter prva oseba, ki je doktorat zagovarjala na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Po poroki s profesorjem medicine Evgenom Kanskim je morala odstopiti z mesta asistentke na univerzi, zato je blizu Ljubljane odprla prvo kemično-farmacevtsko tovarno v Sloveniji, ki je postavila temelje tej danes pri nas zelo pomembni industrijski panogi.

Po prvi svetovni vojni so ustanovili Univerzo v Ljubljani, ki je omogočila, da so se znanstveniki izobraževali v Sloveniji. Že prej so slovenski znanstveniki dosegali velike uspehe, a so delovali navadno na germanskem območju ter pisali in predavali v nemščini. Po ustanovitvi univerze pa je postala slovenščina tudi jezik znanosti.
Fizik Jožef Stefan, edini Slovenec, po katerem se imenuje kak naravni zakon, je poskušal že sredi devetnajstega stoletja svojim rojakom v domačem jeziku približati znanost. Vendar se je kmalu znašel v težavah, saj slovenščina takrat še ni imela dovolj širokega nabora besed. Užaloščen je napisal: »Pred vami stojim s celim košem tujega znanja in s peščico slovenskih besed. Iz koša je znanje lahko jemati, a težje mu je najti prikladna slovenska oblačila. Nagega znanja pa vendar ne morem pošiljati med ljudi.«

Za kakovost predavanj na univerzi so poleg slovenskih znanstvenikov, kot so bili matematik Josip Plemelj, kemik Maks Samec in inženir Milan Vidmar, ki so že prej delovali v mednarodnem akademskem prostoru, pomembno vplivali tudi tuji učenjaki, ki so prišli v Ljubljano največkrat kot begunci.

Ljubljanska univerza je imela sprva le 18 predavateljev, a v prvem desetletju obstoja se jim je pridružilo več kot deset ruskih učenjakov, ki so iz svoje domovine pobegnili zaradi revolucije. Ti so vpeljali več novih znanstvenih področij, ki si jih tedaj majhna ljubljanska univerza ni mogla privoščiti, hkrati pa se je dvignila splošna znanstvena raven predavanj. Po prihodu vrhunsko izobraženih ruskih predavateljev se je ljubljanska univerza kljub svoji mladosti povzpela na raven drugih primerljivih univerz v Evropi.



Med drugo svetovno vojno je postalo jasno, da je znanost strateško izjemno pomembna, zato so v mnogih državah uvedli več novih mehanizmov za podporo znanstvenikom. Danes je človeštvo pred novim velikim izzivom, ki pa ni več vezan na posamezno državo, ampak zadeva vse človeštvo oziroma celoten planet.
V atmosferi Zemlje se predvsem zaradi kurjenja fosilnih goriv nabirajo toplogredni plini, ki na planet delujejo kot dodatna oblačila. Več ko je toplogrednih plinov v atmosferi, bolj se podnebje segreva. Žal spreminjanja podnebja brez pomoči znanosti ni mogoče zaznati. Podobno kot nekoč niso poznali virusov in bakterij kot povzročiteljev bolezni, danes zgolj z očmi, brez pomoči znanosti, ne opazimo vzrokov za spreminjanje podnebja. Ko bomo lahko posledice podnebnih sprememb občutili na lastni koži, bo žal že prepozno.

S samostojno državo smo postali lastniki zelo lepega stanovanja v zgradbi, imenovani Evropa, ki stoji v naselju, imenovanem planet Zemlja. Podobno kot se zavedamo, da ima vsak lastnik stanovanja poleg pravic tudi dolžnosti do drugih prebivalcev stavbe in naselja, se moramo odgovorno vesti tudi v samostojni državi, ki je del širše mednarodne skupnosti.

Samostojna država, v kateri lahko suvereno odločamo o svoji usodi, prinaša tudi veliko odgovornost. Naloga znanosti je, da zelo jasno pove, kakšne bodo posledice naših dejanj. Nenehno nas mora opozarjati, kakšne odločitve imamo na voljo in kaj pomenijo za našo prihodnost. Javno angažiranje znanstvenikov je v demokratični družbi izjemno pomembno.

------------
Zapis je odlomek iz besedila za proslavo ob letošnjem dnevu državnosti.
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.