Rokopis stare pesnitve, ki je spremenil svet

Gian Francesco Poggio Bracciolini ni bil le navaden pisar oziroma tajnik papežev, kardinalov in posvetnih vladarjev Italije na začetku petnajstega stoletja, ampak je imel še eno zelo zanimivo strast.

Po samostanskih knjižnicah Evrope je iskal stare rokopise v upanju, da bo morda našel kako stoletja založeno pomembno knjigo. Leta 1417 se mu je v nekem nemškem samostanu končno nasmehnila sreča. Povsem po naključju je prišel na sled 7400 verzov dolgi filozofski pesnitvi, ki jo je nekaj desetletij pred Kristusom napisal Rimljan Tit Lukrecij Kar.



Rokopis z naslovom O naravi sveta (De Rerum Natura), ki ga je našel, je po oznakah izviral iz devetega stoletja, kar je pomenilo, da je bila knjiga takrat stara že pol tisočletja, in zelo verjetno je več stoletij založena ležala na odmaknjeni polici v samostanski knjižnici. Če jo je občasno kak menih opazil in vzel v roke, se gotovo ni zavedal, da ima pred seboj enega redkih pričevanj o takrat malo znani, a zelo pomembni antični filozofski šoli epikurejcev oziroma antičnih atomistov. Poggio se ob svoji najdbi prav tako ni zavedal, da bo Lukrecijev rokopis, ki ga je s svojim odkritjem rešil pred pozabo, v naslednjih stoletjih pomembno vplival na modernizacijo Evrope in posredno vsega sveta.

V času, ko je Poggio po evropskih samostanih iskal izgubljene rokopise, tiskanih knjig še ni bilo, zato je moral vsako knjigo, ki ga je zanimala, na roke prepisati, če jo je želel odnesti s sabo. Pri tem so mu seveda pomagali asistenti, a vseeno je bil to čas, ko je vse potekalo precej počasneje kot danes. Evropa si je ravno opomogla od velike srednjeveške epidemije kuge, ki je pomorila kar tretjino prebivalstva, kar je pomenilo, da je bilo treba marsikatero obrt povsem na novo organizirati. Prav tako je bil to čas, ko so učenjaki začeli na novo odkrivati blišč nekdanje antične kulture in se zgledovati po njenih velikih dosežkih.

Obstajajo le atomi in praznina

Lukrecij je v svoji dolgi pesnitvi natančno predstavil grško filozofsko šolo, katere začetnik je bil Epikur, zametke pa sta ji postavila Levkip in Demokrit. Osnovna ideja epikurejcev je bila zelo preprosta, a prav zato radikalna, o čemer priča podatek, da lahko še danes najdemo številne goreče nasprotnike idej, ki izvirajo iz temeljev, ki so jih osnovali stari grški atomisti.

Temeljna trditev epikurejcev je bila, da obstajajo le atomi in praznina. V svetu ni nič drugega kot zgolj nedeljivi atomi najrazličnejših oblik, med katerimi je prazen prostor. Vse je zgrajeno iz atomov oziroma osnovnih delcev, ki so tako majhni, da jih ne moremo neposredno videti, lahko pa njihovo delovanje tako ali drugače občutimo.
Ko dobimo na jezik nazobčane atome, to občutimo kot kislo, nasprotno pa imajo bolj zaobljeni atomi sladkoben okus. Seveda so vsi ti okusi in druga občutja le posledica mešanja atomov iz okolice z atomi, ki sestavljajo naše telo in niso nič drugega kot imena, ki jih pripišemo posameznim zmesem atomov.

Prav tako predmeti za atomiste niso nič drugega kot začasni skupki atomov, ki niso nič bolj trdni ali stalni, kot so, denimo, prašni vrtinci, ki jih ustvarja veter nad tlemi. Ti imajo sicer obliko, a je ta le začasna in se poleg tega še nenehno spreminja. Tudi ljudje nismo nič drugega kot skupki atomov, ki nekaj časa delujejo kot celota, nato pa se spet razblinijo.

Radikalnost antične atomistične teorije ni samo v njeni preprosti ideji o naravi in zgradbi sveta, ampak v posledicah, ki jih ima takšna podoba sveta na dojemanje smisla življenja. Prav zato, ker naj bi takšna skrajno materialistična predstava sveta implicirala nihilizem oziroma popolno odsotnost kakršnihkoli vrednot, so še danes mnogi zelo negativno nastrojeni do tovrstnih idej.
 

Skrivnostni odkloni atomov

V resnici je epikurejska vizija zgradbe in delovanja sveta še bolj nenavadna, kot si predstavlja večina ljudi. Ne gre samo za to, da obstajajo le atomi, ki begajo sem ter tja. Že prvi antični atomisti so se zavedali, da tako ne bi nikoli zgradili sveta, kot ga poznamo. Atomi zato niso le delci, ki se prosto gibljejo in medsebojno trkajo, ampak so hkrati tudi povsem nepredvidljivi. Vsak atom lahko kadarkoli brez razloga spremeni smer gibanja. Antični atomi niso del velikega urejenega mehanizma, ki teče kot velika kozmična ura, ampak so povsem nepredvidljivi drobci, za katere ne velja noben vrhovni zakon.

Na to radikalno svobodo in nepredvidljivost atomov antičnega atomizma v poenostavljenih predstavitvah marsikdaj pozabljajo, a prav to je bistvo, ki dela atomizem tako zanimiv in hkrati za mnoge tudi družbeno subverziven in nevaren. Lukrecij notranjo svobodo atomov imenuje klinamen ali odklon in prav ta pojem je bil in je še predmet številnih interpretacij. Med drugimi je prav o tej temi doktorat napisal tudi Karl Marx.

Zelo narobe bi zato bilo, če bi odklone atomov razumeli kot posledico neke skrivne sile ali vzroka, ki občasno posreduje in jih izmakne iz njihove smeri. Bistveno bolj pravilno je, če dogajanje razumemo kot odsotnost kakršnegakoli pravila, ki bi uravnaval gibanje atomov. Atomi se izmikajo in odklanjajo, ker v njihovi naravi ni pravila, da se morajo gibati naravnost. Če bi zanje veljalo takšno splošno določilo, bi to pomenilo, da so podvrženi zunanji prisili, ki velja univerzalno za vse. Ker pa v svetu ne obstaja nič drugega kot zgolj atomi in praznina, tudi ni nobenega pravila, kako naj se gibljejo. Odkloni so samo posledica tega, da atomov nič ne zavezuje k temu, da se gibljejo urejeno.

*****
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.