S tirnice okoli Sonca naravnost na Mežaklo

Devetega aprila pred desetimi leti je okoli treh zjutraj mnoge prebivalce avstrijske Koroške in Zgornjesavske doline prebudilo nenavadno bobnenje. Za nekaj trenutkov se je naredil dan, so pripovedovali gasilci, ki so tisto noč nad Jesenicami dežurali po požaru. Na nebu nad Karavankami se je izrisala svetla sled in nato izginila za Mežaklo. Bil je meteor, kar so potrdili ostanki, ki so jih našli v naslednjih mesecih.



Kamen je ob vstopu v atmosfero razpadel na več kosov, največji najden meteorit tehta slab kilogram. Čeprav je šlo za majhen kamen, bi lahko preluknjal streho, pravi dr. Miha Jeršek, vodja kustodiata za geologijo v prirodoslovnem muzeju. Meteorit Jesenice, kot so ga poimenovali, ni prvi, ki so ga videli in našli v Sloveniji, skupno so do zdaj našli štiri. Zagotovo ni zadnji.

Da so vesoljski kamni lahko še kako nevarni, nas je nazadnje 15. februarja 2013 opomnil superbolid nad ruskim mestom Čeljabinsk. Ob vstopu v atmosfero je 20-metrski kamen, težek od 12.000 do 13.000 ton, razneslo na višini okoli 30 kilometrov. Sprostila se je energija od 400 do 500 kiloton TNT, kar je enako, kot če bi eksplodiralo od 26 do 33 atomskih bomb, kakršno so odvrgli na Hirošimo. Udarni val je poškodoval več kot 7200 stavb, drobci stekla in razbitin so ranili okoli 1500 ljudi. To je bilo največje nebesno telo, ki je priletelo v našo atmosfero v tem stoletju, drugo največje pa so zaznali nedavno.



Konec preteklega leta je približno 26 kilometrov nad Beringovim morjem eksplodiral okoli deset metrov širok in 1500 ton težek meteor in pri tem sprostil za več kot deset »hirošimskih« atomskih bomb oziroma 173 kiloton energije. Zaradi oddaljenosti od poseljenih območij njegove moči ni nihče občutil, so ga pa »ujeli« sateliti. Bil je tretji največji v moderni zgodovini po čeljabinškem in tunguškem, ki je v atmosfero priletel 20. junija 1908.

Posebnež iz Avč

Istega leta, in sicer 31. marca, je na območje današnje Slovenije padel meteorit Avče, prvi videni, najdeni in raziskani meteorit pri nas. Nekaj pred deveto zjutraj je nedaleč od Avč, vasi v Soški dolini, domačin Ivan Janez Kolenec med kmečkimi opravili zaslišal pok, po dobrih dveh minutah se je streljaj stran odlomila veja jablane, pod njo pa se je dvignil oblak prahu. Prestrašen je odšel domov in se kasneje vrnil s prijateljem Matijem Šuligojem preverit, kaj je priletelo pod jablano.

Našla sta dober kilogram težek kos železa in najprej menila, da gre za topovsko kroglo. Toda pokazalo se je, da je meteorit. Kilogram in 230 gramov težek ledvičast kamen, ki ga danes hranijo na Dunaju, se je izkazal za posebneža: zaradi značilnih Neumannovih črt ga uvrščajo med heksaedrite. Je namreč iz kamacita, zlitine železa in niklja, ki kristalizira v obliki kocke oziroma heksaedra, po katerem se skupina tudi imenuje. Železa je sicer 95,17 odstotka, niklja 5,5 odstotka, v njem pa so še sledi kobalta, silicija, kroma, bakra, galija, germanija, volframa, renija, iridija, platine, zlata, fosforja in arzena, navajajo v reviji slovenskega prirodoslovnega muzeja Scopolia.

Jeseniškemu določili njegovo pot okoli Sonca

V nasprotju z avškim jeseniški ne izstopa zaradi mineralne sestave. »Edini v Sloveniji je bil viden, slišen, posnet in najden. V svetovnem merilu pa je poseben, ker smo mu astronomi šele kot enajstemu na svetu določili njegovo pot okoli Sonca,« razloži Jeršek. Pred padcem je krožil okoli Sonca v razpotegnjeni eliptični orbiti, ki ga je vodila od Zemljine do Marsove orbite ter v notranji del asteroidnega pasu. Sonce je obkrožil vsakih 2,32 leta.

»Po sestavi sodi med najbolj pogoste meteorite – hondrite. Ima žgalno skorjo, posledico žarenja, kar vidimo kot utrinek. Vsi meteoriti so ožgani, znotraj pa vsi svetli. Poznamo kovinske, železove in nikljeve, in kamnite, med katerimi prevladujejo silikati. Na površini jeseniškega so kroglaste tvorbe ali hondrule, ki jih na Zemlji še nismo odkrili, zato je takoj jasno, da gre za meteorit. Zanimivo pri teh je še, da so naravno magnetni,« našteje nekaj značilnost strokovnjak iz prirodoslovnega muzeja.



Jeseniški meteorit je ob vstopu v atmosfero verjetno tehtal od 200 do 300 kilogramov. »Večina meteoroidov v atmosferi razpade. Po naši oceni ga je na tla padlo okoli 20 kilogramov. Glede na neprehoden teren gotovo nismo našli vseh ostankov. Tam je tudi veliko žlindre, ki je podobno črna,« razlaga Jeršek. Velik delež preživele mase kaže na zelo majhno vstopno hitrost meteoroida – bila je 13,7 kilometra na sekundo.

Prvi kos meteorita sta našla Jožef Pretnar in Bojana Kranjc maja 2009, poimenovala sta ga Bojo. »Šla sva na pohod, ko sem med vzpenjanjem proti Planskemu vrhu zagledal nenavaden kamen. Po poklicu sem metalurg in vedel sem, da ne gre za žlindro. Bil je popolnoma drugačen, pa še magneten,« se Pretnar spominja najdbe. Na kraju prvega udarnega kraterja, ki so ga našli v Sloveniji, je bilo več kosov, saj je kamen priletel na trdo podlago in se razletel in tako pokazal sivo notranjost, staro 4,5 milijarde let.

Naključni najdbi

Novembra 2009 pa je Vladimir Štibej v Poljanski dolini naletel na meteorit Javorje. Med gradnjo gozdne ceste je zagledal izstopajoč kamen. Izkazalo se je, da je našel železov meteorit, težek 4,9 kilograma, kar pomeni, da je največji in najtežji med doslej najdenimi na območju Slovenije.

»Gre za paleometeorit, saj so ga našli globoko pod površjem, torej je padel na tla v geološki zgodovini,« pojasni Jeršek. V nasprotju z avškim so meteorit uvrstili med železovo-nikljeve srednje oktaedrite (ti imajo večjo vsebnost niklja kot heksaedriti). Pri jedkanju so strokovnjaki geološkega zavoda opazili Widmanstättenove vzorce. Ti se oblikujejo zaradi izbirnega raztapljanja manj odpornega kamacita, ki nastane le pri zelo počasnem ohlajanju (nekaj sto stopinj Celzija na milijon let) iz trdne raztopine železa in niklja, večinoma v jedrih matičnih asteroidov. Tako kot drugi železovi oktaedriti iz te skupine tudi meteorit Javorje izvira iz jedra diferenciranega asteroida s premerom od 40 do 60 kilometrov. Matično telo je verjetno krožilo v glavnem pasu med Marsom in Jupitrom, a se je najbrž med večjim trkom z drugim telesom razletelo na manjše meteoroide, večinoma gre za dele kamnitega plašča, nekaj malega kosov pa izvira iz kovinskega jedra.

Planinec Božidar Jernej Malovrh je septembra 1992 med vzponom proti Češki koči našel meteorit Jezersko. Nenavaden kamen je dve desetletji hranil, nato ga je predal prirodoslovnemu muzeju, kjer so ga v sodelovanju z drugimi strokovnjaki natančno proučili. Spada med kamnite meteorite hondrite, točna zemeljska starost jezerskega meteorita in čas padca na Zemljo pa nista znana.