Pod grenlandskim ledom odkrili še drugi krater

Novembra lani so znanstveniki predstavili odkritje okoli 31 kilometrov širokega kraterja pod grenlandskim ledenikom Hiawatha, kar je bilo prvo odkritje posledice trka meteorita na površje Zemlje pod ledenim pokrovom.

Zdaj so na severozahodu Grenlandije, kot navajajo znanstveniki pri Nasinem centru Goddard, odkrili še eno vdolbino, ki bi jo za seboj lahko pustil padec meteorita.

Kraterja ležita okoli 180 kilometrov narazen, a domnevno nista nastala v istem obdobju. Če bo z novimi analizami potrjeno, da je novoodkriti krater posledica trka nebesnega telesa, bo z več kot 35 kilometri premera postal 22 največji na Zemlji.

Pred odkritjem kraterja pod ledenikom Hiawatha so znanstveniki domnevali, da je večino dokazov o takšnih trkih na Grenlandiji ali Antarktiki izbrisala erozija ob nenehnem trenju površja z ledom. Nato pa so znanstveniki postali bolj pozorni na morebitne okrogle anomalije. Glaciolog Joe MacGregor, ki je sodeloval pri obeh študijah, je znova pregledal topografijo pod ledom, ki je nastala iz podatkov spektroradiometrov na Nasinih satelitih Terra in Aqua. Kmalu je zagledal značilen vzorec, ki ga je nato našel še na modelu ArticDEM, ustvarjenem iz podatkov komercialnih satelitov.

»Začel sem se spraševati, je to še en krater? Prepoznati enega pod debelo plastjo ledu je bilo vznemirljivo, nato pa je bilo videti, da sta celo dva,« je pojasnil MacGregor, ki je izsledke raziskave objavil v znanstveni reviji Geophysical Research Letters.

Da bi se čim bolje prepričal, da gre res za krater, je preučil še radarske posnetke površja pod ledom. Razbral je lahko značilno skledasto depresijo in dvignjen obroč ter za udarne kraterje značilno negativno magnetno anomalijo. Čeprav ni povsem okrogle oblike, kakršen je krater Hiawatha, MacGregor ocenjuje, da ima premer 36,5 kilometra.

Po glaciologovih besedah bi lahko udrtino razložil le še sesedli vulkan, a grenlandski vulkani ležijo kar nekaj sto kilometrov stran. Hkrati bi zaznali pozitivno magnetno anomalijo.


 

Kdaj je nastal?

O prvem kraterju so znanstveniki domnevali, da je nastal ob koncu ledene dobe pred okoli 12.000 leti, vendar natančnega obdobja nastanka še niso določili. Novoodkriti krater je po dosedanjih ocenah starejši. Radarski podatki in vzorci ledu na območju kažejo, da je tam led star vsaj 79.000 let. Plasti ledu so gladke, kar nakazuje, da večjih pretresov led ni doživel. To pomeni, da se je trčenje zgodilo pred tem obdobjem ali pa se je površinski led zamenjal z ledom iz notranjosti. Nato so starost poskušali določiti še z modelom hitrosti erozije. »Plasti ledu nad drugim kraterjem so precej starejše od tistih nad Hiawatho, prav tako je drugi krater dvakrat toliko načet zaradi erozije,« je dejal MacGregor.



V študiji so še ugotovili, da je glede na statistiko padcev meteoritov možno, da vesoljski kamni dvakrat padejo na skoraj isto območje. »Vse to sicer ne izključuje možnosti, da sta kraterja na Grenlandiji nastala ob istem dogodku, ko bi na Zemljo trčil binarni asteroid, a tega ne moremo potrditi,« je v sporočilu za javnost pojasnil William Bottke z raziskovalnega inštituta Boulder, soavtor obeh študij o kraterjih in študije o številu trkov meteoritov na Luno.

Para kraterjev, ki niso izvirali iz istega obdobja, so našli v Ukrajini in Kanadi. »Še tretji par je presenečenje, a ni neverjetno. Glede na vse dokaze gre za še en krater, ki pa po starosti ni dvojček kraterja Hiawatha,« je sklenil MacGregor.