Rojstvo znanosti iz duha magije

Da je lahko preveliko navdušenje za eksperimentiranje smrtno nevarno, je izkusil angleški pravnik in visoki državni uradnik Francis Bacon. Po legendi, katere vir naj bi bil njegov prijatelj Thomas Hobbes, se je aprila 1626 s kraljevim zdravnikom s kočijo peljal po zasneženi okolici Londona. Med vožnjo sta vneta naravoslovca dobila idejo, da bi se morda tudi v snegu, podobno kot v soli, meso dlje ohranilo sveže.



Zamisel se jima je zdela tako zanimiva, da sta jo hotela nemudoma preizkusiti. Kočijaža sta prosila, naj ustavi pri bližnji kmetiji, tam sta pri revni ženici kupila kokoš ter ji naročila, naj jo obglavi in oskubi, nato pa sta jo napolnila s snegom. Po legendi naj bi že med poskusom Bacon tako hudo zbolel, da se ni mogel vrniti domov v London. Uspelo mu je priti le do hiše znanca, ki je stanoval v bližini, pri njem je obležal v postelji in po nekaj dneh umrl.

Kasneje so zgodovinarji ob proučevanju Baconovih pisem prišli do zaključka, da zelo verjetno ni zbolel zaradi poskusa z zamrznjeno kokošjo, ampak zaradi serije eksperimentov, ki jih je izvajal na lastnem telesu v želji, da bi odkril način, kako podaljšati življenje. Čeprav točnega vzroka njegove nenadne bolezni ne poznamo, pa so bili eksperimenti skoraj gotovo soodgovorni, da je tako na hitro preminil pri petinšestdesetih.


 

Oče moderne znanosti

Francis Bacon kot znanstvenik s svojimi raziskavami ni odkril nič omembe vrednega, a je v dobi razsvetljenstva vseeno veljal za enega izmed očetov moderne znanosti. Tudi njegove vizije o reformi znanstvene metode in načina organizacije znanstvenega dela se v praksi niso pretirano obnesle, a so se kasnejši učenjaki vseeno sklicevali prav na njegove utemeljitve, kako naj bi znanost delovala.



Bacon je postal popularen v času razsvetljenstva predvsem zato, ker so ga obravnavali kot začetnika nove znanstvene metode, ki naj bi temeljila na objektivnosti in naj ne bi bila podvržena nobeni ideologiji. Ko so se kasneje angleški naravoslovci opredelili za privržence Baconove metodologije, so tako spretno zavrnili obtožbe, da nameravajo s svojim raziskovanjem naravnih pojavov podpreti katerega od filozofskih sistemov ali katero od verskih ločin. Podobno kot Newton, ki je na kritike, da ni prav jasno, kaj naj bi zares bila njegova sila gravitacije, odvrnil le, da ga špekulacije ne zanimajo, saj on opisuje le gola dejstva. Vendar je za razumevanje Baconovega dela zelo pomemben še en vidik, ki so ga razsvetljenci navadno zamolčali. Reforma znanosti, za katero se je zavzemal, se je močno naslanjala na tradicijo naravne magije.
 

Naravna magija

Pri naravni magiji ne gre za nič nadnaravnega, ampak zgolj za praktično uporabo naravnih zakonitosti, kot so jih poznali v okviru takratnega razumevanja narave. Renesančni učenjaki so bili namreč prepričani, da deluje narava po svojih notranjih pravilih, zato lahko njeno obnašanje izrabimo sebi v prid, če ga le dovolj dobro poznamo. Ko smo vešči pravil, po katerih deluje narava, jih lahko praktično uporabljamo za najrazličnejše namene, od povsem tehničnih do zdravilskih.

Po prepričanju, ki je bilo precej splošno sprejeto v obdobju renesanse, je Bog svet ustvaril po smiselnem načrtu. Vse je bilo vzajemno povezano v sistem, ki je tvoril veliko verigo bivajočega. To je pomenilo, da je veljala med vsemi elementi narave jasna hierarhija. Posamezni elementi sistema so bili medsebojno povezani in so zato lahko drug na drugega tudi vplivali. Prav poznavanje teh povezav in medsebojnih vplivov med elementi sistema je bilo tisto znanje, ki ga je bilo mogoče pridobiti iz narave. Te informacije so hkrati pomenile realno moč. Če si namreč poznal vzvode, kako ena stvar v naravi učinkuje na drugo, si to lahko izkoristil v svoj prid. Prav takšno znanje je zbirala in urejala tradicija naravne magije.

Bistvo naravne magije je bilo tako v razkrivanju načinov, kako izkoristiti naravne pojave, kot so denimo sile med telesi, za praktičen namen. Šlo je za povsem enak postopek in cilj, kot ga ima moderna tehnika, zato bi lahko rekli tudi, da ni naravna magija nič drugega kot tehnika, ki temelji na naravnih pojavih, kot so si jo predstavljali v renesančnem horizontu razumevanja narave.
 

Baconova inovacija

Poleg Bacona so tudi drugi takratni učenjaki uporabljali metodo naravne magije, a so na temelju svojih izsledkov postavljali predvsem nove teorije o zgradbi sveta, ni pa jih zanimala sama metoda. Baconova posebnost je bila, da je propagiral alternativno metodo izvajanja same filozofije narave, kot se je takrat reklo znanosti. S pomočjo metod naravne magije je reformiral filozofijo narave.

Ločitev med naravno magijo (tehnika) in filozofijo narave (znanost) je bila v tistem času zelo jasna. Baconova inovacija je bila, da je s pomočjo metode eksperimentov, ki jo je povzel po naravni magiji, reformiral filozofijo narave. Dve prej ločeni tradiciji mu je uspelo združiti. V sedemnajstem stoletju se je veliko značilnosti naravne magije pripojilo filozofiji narave, iz česar je nastala sodobna znanost.