Rdeča orjakinja proti črni luknji

Astronomi so v podatkih rentgenskih teleskopov Chandra in XMM Newton morda odkrili zgodbo rdeče orjakinje, ki se je okoli 250 milijonov svetlobnih let od Zemlje spopadla s supermasivno črno luknjo in preživela.

Velikanske črne luknje navadno prebivajo v središču galaksij, imajo pa maso od več sto tisoč do več milijonov, celo milijard mas Sonca. Z zelo močno privlačno silo k sebi potegnejo vse, kar se jim preveč približa. Pobeg je ponavadi nemogoč, a rdeči orjakinji, kot so sporočili z Nase, ki upravlja observatorij Chandra, je delno uspelo.
Zvezdo je zagrabila gravitacija črne luknje in začela trgati njen zunanji del, večinoma sestavljen iz vodika, ni pa uničila jedra, iz katerega je nastala bela pritlikavka.

Vratolomno kroženje

»Rentgenski podatki kažejo, da je bela pritlikavka preživela, ni pa ušla,« je pojasnil vodja študije Andrew King z britanske univerze v Leicesterju. »Zvezda je ujeta v eliptični orbiti okoli črne luknje, ki jo obkroži v devetih urah.«
Vsakič ko je pritlikavka na najbližji točki, ji črna luknja ukrade nekaj mase. Ko potuje ob disku luknje, se zgodi izbruh rentgenskih žarkov, in prav te izbruhe zaznavata omenjena teleskopa. King še meni, da bi lahko par oddajal tudi gravitacijske valove, ki jih lovita sistema Ligo in Virgo.



Nič manj zanimiva ni napovedana prihodnost bele pritlikavke. Ob izgubljanju mase bo njena orbita postala vse bolj okrogla in oddaljena, tako pa bo črna luknja še počasneje zvezdi jemala maso. King je pri razlagi slikovit: »Močno se bo trudila, da bi ji ušla, a pobegniti ji ne more. Črna luknja jo bo jedla in jedla, vedno počasneje, vendar nikoli ne bo odnehala. Zvezda bo maso izgubljala še bilijon let, dokler ne bo iz pritlikavke nastalo telo z maso Jupitra. To bi bil zelo počasen in nenavaden način, kako bi vesolje ustvarilo planet.«

Zvezde ponavadi razpadejo

Nenavadno dogajanje okoli črne luknje je XMM Newton zaznal že 24. decembra 2018, dobre tri tedne kasneje je znova ujel ponavljajoče se signale v razmiku devetih ur. Nato je 14. in 15. februarja lani dogajanje potrdil še Chandra. Septembra so na spletni strani tega observatorija opisali, da črna luknja trikrat na dan požre materiala za štiri naše Lune. Niso pa v takratni študiji pojasnili, od kod izvira plin, ki mu je ob prehodu v črno luknjo narasla temperatura.

King, katerega raziskava je bila objavljena v marčni izdaji publikacije Kraljeve astronomske družbe, je na podlagi magnitude rentgenskih izbruhov, trenutnega razumevanja delovanja črnih lukenj in orbite zvezde še izračunal, da ima jedro zvezde maso 0,21 Sonca, kar je sicer bolj ali manj običajna masa bele pritlikavke, sestavljene iz helija. Kingov model tudi predvideva, da zvezda nekoliko poplesuje, kar bi se morda videlo, če bi sistem dovolj dolgo opazovali s teleskopi.

Astronomi so odkrili že veliko zvezd, ki so jih črne luknje povsem raztrgale, takšnih dogodkov, da bi se ujele v orbito, pa le malo. Možnih razlogov za to je več, eden je, da morda orjakinje krožijo predaleč od črne luknje, da bi teleskopi ujeli ponavljajoči se signal, drugi pa je seveda, da veliko večje črne luknje od GSN 069 neposredno požrejo zvezdo in je ne pustijo v orbiti.