Stoletni razvoj Univerze v Ljubljani, vse od leta 1919, je omogočil, da se je iz majhnega vseučilišča, namenjenega predvsem ohranjanju jezika, nacionalne samobitnosti in vzgoji učiteljskega, uradniškega in tehničnega kadra, prebila med 400 najboljših univerz na svetu, pravi zgodovinar dr. Božo Repe, redni profesor na oddelku za zgodovino pri filozofski fakulteti in vodja obsežnega raziskovalnega projekta Slovenska zgodovina, ki ga financira javna agencija za raziskovalno dejavnost.

»Univerza v Ljubljani je ena ključnih nacionalnih in kulturnih ustanov, ki so svojo pot začele med obema vojnama in se z republiško državnostjo po drugi svetovni vojni vzpostavile in profesionalizirale do te mere, da je njihov prehod v samostojno državo potekal brez dramatičnih rezov,« dodaja sogovornik.

Repe je avtor cele vrste odmevnih strokovnih člankov in knjig, v raziskovalnem delu pa se osredotoča predvsem na zgodovino Slovencev v različnih državnih tvorbah, pri čemer je nekaj temeljnih del posvetil kraljevini Jugoslaviji in socialistični Jugoslaviji ter primerjavi položaja slovenskega naroda z drugimi, razpadu Jugoslavije ter demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Leta 2016 je za knjigo S puško in knjigo: narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945 prejel nagrado klio, ki jo za najboljše delo v zgodovinopisju podeljuje Zveza zgodovinskih društev Slovenije.


 

Foto Leon Vidic

Ustanovitev Univerze v Ljubljani velja za enega najpomembnejših uspehov slovenske politike v Beogradu v obdobju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma kasneje Kraljevine Jugoslavije. V kakšnih zgodovinskih okoliščinah je univerza nastala?

Univerza v Ljubljani je eden največjih slovenskih dosežkov v obdobju med obema vojnama. V Avstro-Ogrski Slovenci tega niso dosegli, kljub odločnim prizadevanjem vse od leta 1848 naprej. Ustanovitvi slovenske univerze so v monarhiji izrazito nasprotovali iz nacionalnih razlogov – predvsem Avstrijci so na Slovence gledali kot na kmečki narod, ki ima nerazvit jezik. V številnih razpravah so ga označevali za otroško blebetanje in jezik, ki ne more doseči strokovne in znanstvene ravni.



Jugoslovanski okvir je pomenil povsem novo priložnost, vendar tudi tu zadeve niso bile preproste. To je bil izredno nemiren čas; nova država, ki je komaj nastala, je imela nerešena mejna vprašanja s skoraj vsemi sosedami. Čakali so na pariško mirovno konferenco. Ni bilo jasno, kakšna bo notranja struktura nove države, ki je končno pristala pri kompromisu in unitarizmu, torej pri definiciji o enem jugoslovanskem narodu s tremi plemeni. Tako da niti pri jugoslovanski niti pri slovenski politiki, če izvzamemo posamezne zanesenjake, v tistem času ni bilo prave volje za ustanavljanje univerze. Prevladovalo je prepričanje, da univerza v novi državi, ki je sedaj naša prava domovina, nacionalna domovina, zagotovo bo, vendar da »še ni pravi trenutek«, kar je sicer pri politikih običajna fraza, kot tudi, da »zadeve še niso zrele«.


 

Za ustanovitev univerze je bilo torej potrebnega veliko poguma in politične iznajdljivosti?

Tako je. Kljub številnim oviram so novembra leta 1918 ustanovili vseučiliško komisijo, ki je imela v tedanji vladi SHS v Ljubljani podporo ministra dr. Karla Verstovška, oziroma kot so rekli takrat, poverjenika za uk in bogočastje. Poleg tega se je v Slovenijo vrnila ali pa je načrtovala vrnitev vrsta intelektualcev, uglednih profesorjev, ki so delovali po evropskih in zlasti avstrijskih univerzah. Zadnje so namreč slovenskim oziroma slovanskim profesorjem prepovedale, da bi svoje delo tam nadaljevali. Vsi ti razlogi so pripomogli, da je ideja o ustanovitvi slovenske univerze postajala vse bolj uresničljiva.



Glavni pobudnik organiziranja profesorjev in politikov je bil dr. Mihajlo Rostohar, profesor na praški univerzi, ki se je z vseučiliškim vprašanjem ukvarjal že pred vojno. Predsednik komisije je postal odvetnik dr. Danilo Majaron, tajnik pa jezikoslovec dr. Fran Ramovš. V okviru komisije so torej delovali vsi tedanji pomembnejši intelektualci, vendar Rostohar potem – kar je žal pogosta slovenska značilnost – ni postal univerzitetni profesor, čeprav je bil takrat že znan psiholog, deloval je v kasnejši Češkoslovaški državi, se pravi na Češkem v času Avstro-Ogrske, in se je tja tudi vrnil. Tako je svojo vlogo na ljubljanski univerzi dobil šele po drugi svetovni vojni kot profesor in utemeljitelj moderne psihologije v Sloveniji.
 

Foto Leon Vidic

Stališča so se razhajala tudi glede lokacije univerze?

Slovenski politiki so imeli o tem zelo različne poglede. Odprto je bilo vprašanje, ali naj bo to samo slovenska univerza, ali pa naj služi tudi drugim južnoslovanskim narodom. Predvsem so načrtovali, da bi se slovenska univerza začela oblikovati znotraj zagrebške, ki je že obstajala. Centralistično usmerjeni politiki so se zavzemali za eno jugoslovansko univerzo z dislociranimi enotami v Zagrebu in Ljubljani. Nekateri so pričakovali, da bo slovenska univerza dobila zapuščino graške. Eden od zanimivih predlogov beograjski vladi v tistem času je tudi, da bi jugoslovanska vojska zasedla Gradec in tamkajšnjo univerzo, kar se seveda ni zgodilo.



Zelo močno je bilo prepričanje, predvsem pri liberalnem delu slovenskih intelektualcev, da bo univerza v Trstu, saj so pričakovali, da bo pripadel Sloveniji. Trst je bil namreč v tistem času najmočnejše slovensko intelektualno središče. Tam je živelo okoli 70.000 Slovencev, ki so se gospodarsko razvili in imeli dobre položaje. Ljubljana je svojo osrednjo intelektualno, gospodarsko in politično vlogo dobila šele, ko so bile meje začrtane in ko je bilo jasno, da Slovenija Trsta in Primorske ne bo dobila. V takih razmerah je torej prišlo do odkritega nasprotovanja Beograda, da za univerzo »še ni pravi čas« in da bodo zadevo vzeli v roke po pariški mirovni konferenci – vendar so se dogodki odvijali tako, da je prišlo do najbolj banalne stvari in tudi najpomembnejše zadeve v vsaki državi, to je do sprejemanja proračuna.


 

Ko je bil dragocen vsak glas?

Slovenski politiki so podporo proračunu pogojevali s sklepom o ustanovitvi slovenske univerze. Prva jugoslovanska vlada je bila namreč sestavljena po nacionalnem in političnem ključu. Podpredsednik vlade je postal najvplivnejši slovenski politik dr. Anton Korošec, ki se je za slovensko univerzo zelo zavzel. Tako je nenadoma nastal preobrat in pozno spomladi leta 1919 je univerza kot postavka prišla v državni proračun.



Regent Aleksander Karađorđević je 23. julija 1919 podpisal zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, današnji Univerzi v Ljubljani, njene ustanovne članice pa so bile filozofska, pravna, teološka, tehniška in medicinska fakulteta. Konec avgusta je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev.
 

Kateri kriteriji so bili odločilni v postopkih habilitacije?

Izredno pomemben je bil nacionalni kriterij. Že na začetku so izločili Nemce, kar je bilo razumljivo glede na položaj Slovencev v Avstro-Ogrski. Drugi pomemben kriterij je bil finančni, saj so bili začetki skromni in število profesorjev zelo omejeno. Med tujimi profesorji so pomembno vlogo dobili ruski emigranti, ki so zaradi revolucije v Rusiji, kasnejši Sovjetski zvezi, prišli v Jugoslavijo, kjer so dobili močno podporo pri kralju. Kralj Aleksander je namreč končal vojaško akademijo v Sankt Peterburgu in vezi z dvorom v Beogradu so bile močne. Skratka, generacija univerzitetnih učiteljev med obema vojnama je bila precej internacionalna, med njimi je bilo tudi nekaj Čehov, Srbov in Hrvatov, saj nekaterih ved tedanji slovenski znanstveniki niso mogli pokriti, nekatere pa zlahka in jih je bilo na določenih področjih morda celo preveč, tako da so se pojavljale konkurenčne tenzije.



Dovolj predavateljev je bilo za slovenščino, za jezikoslovni del, dovolj je bilo uglednih profesorjev za pravo, vendar se je študij na pravni fakulteti začel skoraj leto dni kasneje, ker je bila praktično vsa prva generacija profesorjev na pariški mirovni konferenci. Tudi na nekaterih tehničnih področjih, kjer je bil še posebej vidna osebnost dr. Milan Vidmar, je bila zasedba vrhunska. Vidmar je bil po mojem prepričanju najbolj globoko in široko razmišljajoči intelektualec tistega časa, ki je znal združevati humanistično vizijo s tehničnimi znanji. To je izkazoval tako na svojih funkcijah, recimo kot rektor, kot v vlogi predavatelja na elektrotehniških študijih na tedanji tehnični fakulteti ter v številnih javnih nastopih in predavanjih. Bil je tudi zelo znan šahist, svetovljan, veliko se je udeleževal raznih turnirjev in je leta 1927 na svetovnem šahovskem turnirju v New Yorku dosegel četrto mesto. Nekatera področja so bila torej zelo dobro pokrita, lahko bi rekli na evropski in svetovni ravni, druga pa je bilo treba počasi dopolnjevati.
 

Foto Leon Vidic

V začetnem obdobju delovanja univerze je bila ena od osrednjih tem, o katerih so potekale burne razprave, tudi vprašanje jezika. Kakšna stališča so zagovarjali slovenski politiki in znanstveniki?

V razpravah se je zastavljala dilema, ali naj se na univerzi uporablja slovenski ali srbohrvaški jezik. V skladu s pojmovanjem, da bo vendarle nastal en jugoslovanski narod, so bile močne težnje, da naj se srbohrvaščina uveljavi kot učni jezik. To stališče so zagovarjali tudi nekateri vidni profesorji, med drugimi matematik in prvi rektor univerze dr. Josip Plemelj. Na koncu je prevladala slovenščina predvsem zato, ker se je poslovenil celoten šolski sistem. V Avstro-Ogrski je namreč pouk v slovenskem jeziku potekal samo v osnovnih šolah, deloma v poklicnih, med srednjimi šolami pa zgolj na škofijski gimnaziji v Šentvidu in na realki v Idriji. Obstajala je tudi slovenska paralelka na gimnaziji v Gorici, v Celju, kjer so jo prav tako hoteli uvesti, pa je bil nemški pritisk tako močan, da je padla celo dunajska vlada.

Ko je nastala Jugoslavija, je bil torej eden prvih in z nacionalnega stališča eden najpomembnejših ukrepov slovenizacija šolstva. In ko je bila ta piramida postavljena, je bilo jasno, da stvari ni več mogoče vrniti nazaj.
 

Kljub začetnim uspehom je bil obstoj univerze kasneje večkrat ogrožen. So ti dogodki privedli tudi do preimenovanja univerze?

Univerza se je ves čas spoprijemala s finančnimi in prostorskimi težavami, kar je bilo še posebej pereče. Pravzaprav je bila edina ustrezna stavba, ki so jo dobili, deželni dvorec, v katerem je sedaj rektorat. To je bilo srce, jedro univerze in tako je še danes. To je simbolna stavba univerze.



Obstoj univerze je bil večkrat ogrožen, seveda v odvisnosti od razmer v državi. Trenutek, ko je univerza nastala, je bil trenutek prehoda, trenutek velikih pričakovanj in vere v novo domovino, ki so jo videli zelo idealizirano. Potem pa je, tako kot se vedno dogaja, sledilo soočenje z realnostjo. Politične sile so se razporedile, silnice so postale prepoznavne, mednacionalni odnosi in težnje tudi, zlasti konflikti med Srbi in Hrvati, pri katerih so bili Slovenci pogosto jeziček na tehtnici. Kmalu po sprejetju vidovdanske ustave leta 1921 se je začel proces centralizacije, od katerega je bila odvisna tudi usoda univerze, kajti profesorje in njihove plače je potrjeval minister v Beogradu. Obstajale so zlasti težnje, da bi nastala enotna jugoslovanska univerza, kar bi pomenilo, da bi beograjska univerza postala centralna, ljubljanska in zagrebška pa bi bili zgolj del tega sistema. Pod pretvezo racionalizacije bi lahko sledilo krčenje študijev.

Za univerzo najbolj kritičen trenutek pa je prišel ob uvedbi diktature leta 1929, ko se je kralj Aleksander zavzel za koncept integralnega jugoslovanstva. V okviru te politike je bilo logično, da univerze in podobne institucije, ki izkazujejo nacionalne težnje, niso potrebne in jih je treba ukiniti. V takih okoliščinah je takratni rektor Milan Vidmar ob 10. obletnici univerze prosil kralja za pokroviteljstvo, ta je častni naziv sprejel in univerzo so preimenovali v Univerzo kralja Aleksandra Prvega. S tem je bila rešena. Vendar se z Vidmarjevo politiko marsikdo v vodstvu ustanove ni strinjal in tako je po ostrih polemikah doživel celo delno nezaupnico, toda gledano pragmatično in s stališča ohranitve univerze se ta odločitev kaže za pravilno.
 

Ti dramatični dogodki se zelo dobro odslikavajo v predgovoru knjige, ki je izšla ob desetletnici univerze, v katerem Milan Vidmar poudarja, da je univerza prva vidna trdnjava, najvišja slovenska kulturna ustanova, najvišji hram duha, javna svobodna last svobodnega naroda.

Res je. Tedanje izrazoslovje odraža duha časa. Univerzo so v prvi vrsti pojmovali kot nacionalno institucijo, ki jo Slovenci potrebujejo za ohranjanje svoje kulture in svojega jezika, ki naj bi ga dvignili na višjo raven. V razmerah, ko se je slovensko ozemlje skrčilo na takratno jugoslovansko Slovenijo in ko je neki publicist zapisal, da je z ljubljanskega gradu videl celo Slovenijo, je bila nacionalna ogroženost velika. Primorska in Trst sta šla, Koroška je šla in tudi življenje Slovencev tam je bilo izrazito podvrženo asimilaciji, v Italiji še zlasti fašizmu. Vse to je vzbujalo čustva, da je univerza tisti branik, ki ima izrazito nacionalno funkcijo. Vendar se istočasno pojavlja stališče, zlasti pri Vidmarju, pa tudi pri drugih, da univerza ne more imeti samo nacionalnega značaja, temveč mora zagovarjati tudi načelo univerzalne znanosti in svobode ustvarjalnosti. Svojo knjigo, ki bo v kratkem izšla, sem naslovil Svoboda duha, ker menim, da to izraža bistvo takratnih prizadevanj najnaprednejših slovenskih intelektualcev na univerzi.