Pristati mu je uspelo, a se ni oglasil

Drugega junija 2003 sta proti Marsu poletela orbiter Mars Express Evropske vesoljske agencije (Esa), ki še vedno uspešno kroži okoli sosednjega planeta, in britanski pristajalnik Beagle 2. Uspešno se je ločil od matičnega plovila 19. decembra 2003, na božični dan je pristajal. Padalo se je lepo odprlo, nato pa so v trenutku pristanka na območju Isidis Planitia z njim izgubili stik. Skušali so ga doklicati. A vsak poskus je bil neuspešen in februarja 2004 so končno obupali.
​
​Inženirji so nemudoma skušali dognati, kaj je šlo narobe, a pravega vzroka takrat niso našli. Sumili so, da bi lahko izgubi stika botrovala nenavadno tanka atmosfera nad območjem pristanka, napaka v elektroniki, poškodba toplotnega ščita, počene zračne blazine, zlomljena komunikacijska antena ali pa celo trk z nepričakovanim predmetom.



Leta 2013 in 2014 pa ga je na rdečem površju opazilo ostro oko kamere Nasinega orbiterja Mars Reconnaissance. Posnetki so pokazali, da je britanski pristajalnik srečno prispel do površja, a se je zapletlo pri odpiranju solarnih panelov. Modelske študije so pokazale, da so se odprli vsaj trije solarni paneli, četrti pa ne, pod tem je bila radijska antena, ki je tako ostala zastrta. Študije so pokazale, da je pristajalnik morda celo deloval in zbiral podatke, ki pa jih ni mogel poslati na Zemljo.



Pristajalnik je bil majhen, imel je le 33 kilogramov (ob izstrelitvi 69 kilogramov), glavni del je bil širok 65 centimetrov, opremljen je bil z instrumenti za iskanje sledi življenja in vode ter preučevanje geologije in atmosfere. Imel je dolgo robotsko roko, s katero bi lahko grabil po površju, imel je tudi vrtalnik, s katerim bi pobral nekaj vzorcev pod površjem, nameščene je imel še spektrografe, mikroskop in seveda kamere. Predviden je bil za 180-dnevno delovanje, ki bi ga lahko seveda podaljšali. Napajati bi se moral s pomočjo štirih solarnih panelov.

Pristajalnik so britanski znanstveniki poimenovali po ladji HMS Beagle Charlesa Darwina.