Le še teden dni, potem ko je v pol leta prepotoval že skoraj 470 milijonov kilometrov, loči Nasin rover Perseverance (Vztrajnost) od trenutka, ko se bo poskusil pridružiti robotskima raziskovalcema roverju Curiosity in pristajalniku Insight. Najprej mora preživeti sedem minut groze, ko se mora nešteto stvari zgoditi prav. Če gre narobe le ena, bo vrhunski, več kot dve milijardi evrov vreden laboratorij na kolesih postal kup neuporabnega železja.

V minulih dneh smo že doživeli vznemirjenje, ko sta arabska odprava Upanje in kitajska Tianwen 1 (Vprašanja nebu) pripotovali do orbite Marsa. Tako arabski kot kitajski odpravi je zahteven manever uspel in sondi sta se pravilno utirili v orbito. Medtem ko bo Upanje le krožilo okoli planeta, bo kitajsko plovilo maja proti površju spustilo pristajalnik in manjši rover.

Na sosednjem planetu je poskušala pristati že cela vrsta robotov, uspešnih je bilo manj kot 40 odstotkov odprav. Še najbolje gre ameriškim; vsaka je nekoliko izboljšanja verzija prejšnje, vse to pa dolgoročno tlakuje pot človeku, da bo tudi sam nekega dne stopil na planet, ki ni Zemlja.


 

Iskanje znakov življenja

»Nasa Mars raziskuje, odkar je Mariner 4 letel mimo njega julija 1965. Nato smo opravili še dva mimoleta, sedem utirjenj satelitov v orbito in osem uspešnih pristankov. Perseverance nam daje priložnost, da poglobimo znanje o rdečem planetu, pa ne le to, poišče lahko odgovor na eno najbolj vznemirljivih vprašanj o izvoru življenja tako na Zemlji kot na drugih svetovih,« je dejal znanstveni direktor Nase Thomas Zurbuchen.



Na prvi pogled je Perseverance zelo podoben roverju Curiosity, ki planet raziskuje od avgusta 2012, podrobnejši pogled pa razkrije nabor inovativnih tehnologij, s katerimi bodo skušali odgovoriti na vprašanje, ali so se na Marsu kdaj razvili organizmi. Znanstveniki so do zdaj že potrdili, da je bil naš planetarni sosed precej drugačen od današnje rdeče pustinje. Pred milijardami let se je po videzu lahko kosal z našim modrim planetom, na njem je bila voda, imel je magnetno polje, ki ga je ščitilo pred uničujočim sončnim sevanjem. Potem pa je evolucija planeta ubrala precej drugačno pot, magnetnega polja ni več, površje je sterilno, na polih je še viden led, pod površjem pa naj bi se po nekaterih študijah skrivala jezera tekoče vode.

»Tehnološko dovršeni znanstveni instrumenti nam ne bodo služili le kot iskalci fosiliziranega mikrobnega življenja, ampak bodo veliko povedali o geologiji planeta v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Naša znanstvena ekipa je polno zaposlena z načrti, kako v celoti izkoristiti vse možnosti. To so sladke skrbi,« je pojasnil projektni znanstvenik s kalifornijskega tehnološkega inštituta Caltech Ken Farley.


 

Vrhunski geolog in biolog

Nasini znanstveniki so za kraj pristanka najnovejšega roverja izbrali okoli 45 kilometrov širok krater Jezero na zahodnem delu ravnice Isidis Planitia. Predvidevajo, da je bila pred tremi do štirimi milijardami let na območju kraterja delta reke, ki je nanašala minerale in glino, zato bi se tam lahko ohranile organske molekule in morebitni drugi znaki življenja.



Če obstajajo, zagotovo niso očitni, ampak gre za iskanje sledi, ki bi jih lahko pustilo mikroskopsko bitje. Zato so rover opremili tudi z instrumentom za iskanje organskih spojin z ramansko in fluorescenčno spektroskopijo. Drugi novi instrument na mehanski roki je namenjen rentgenski litokemiji in ima zelo natančno kamero za zaznavanje podrobnosti v velikosti zrna soli. Proučeval bo sestavo kamnin in prsti. Opremljen je tudi s kamero z laserjem, ki lahko vzorec segreje na okoli 10.000 stopinj Celzija. Pri tem material zasveti, spektrometri pa lahko iz tega razberejo kemično sestavo.


 

Drzen načrt pošiljanja vzorcev na Zemljo

A človek bi rad vzorce pogledal s svojimi očmi. Tako je rover pravzaprav prvi del velikopotezne povratne odprave. Ima namreč 43 cevk za vzorce, od teh jih namerava vsaj 20 napolniti in nato predati plovilom, ki so trenutno še v izdelavi. Ta jih bodo pobrala in čez dobro desetletje prinesla na Zemljo. Zemeljske ekipe se bodo na podlagi roverjevih analiz odločile, ali odvzeti vzorec in napolniti eno izmed cevk.



Šestkolesno vozilo je opremljeno s 23 kamerami, kar je največ doslej, od tega jih bo sedem snemalo dogajanje med pristajanjem, česar do zdaj prav tako še nismo videli. Na krovu je tudi kot avtomobilski akumulator velik instrument Moxie, ki bo iz atmosfere črpal ogljikov dioksid in ga spreminjal v kisik. Ta je nujen za raketno gorivo, seveda bi bil dobrodošel tudi za dihanje na človeških postajah. V prihodnosti bi lahko na planet dostavili veliko večje Moxieje, da bi pridobili ustrezno količino kisika.



In ne pozabimo še na potnika, skritega v podvozju roverja – helikopterček Ingenuity (Iznajdljivost). Pol metra visok letalnik, težek slaba dva kilograma, bo opravil prve polete na tujem planetu. Rover ga bo nekaj mesecev po pristanku odklenil od podvozja in ga spustil na tla, helikopter pa bo opravil več krajših testnih poletov. Opremljen je z 1,2 metra dolgimi rotorji, ki se bodo zavrteli 2400-krat na minuto. Letenje v tako redki atmosferi je negotovo, glede na uspešnost se bodo inženirji odločali, ali so takšne odprave sploh smiselne. Projekt je povsem neodvisen od celotne odprave in je zgolj demonstrativne narave.

Sedem minut groze

Na krovu plovila je tudi čip z 11 milijoni imen ljudi s tega planeta, katerega dobre misli verjetno ne bodo škodile, ko bo rover moral povsem avtonomno, saj signal z Zemlje do njega potrebuje 11 minut, preživeti zahteven pristajalni manever. Nasa ima bogate izkušnje, a to še ni dovolj za končni uspeh. Vsak del je tvegan: izstrelitev, pot in pristajanje, usodna okvara pa se lahko zgodi tudi že kmalu po pristanku, če se denimo sistemi ne postavijo pravilno.



Ekipa v Nasinem laboratoriju za reaktivni pogon JPL, ki vodi odpravo, je morala v zadnjih mesecih močno prilagoditi delo zaradi epidemije covida, vendar to še ne pomeni, da so kaj manj pripravljeni, so zagotovili. Iz tvitov članov ekipe je zadnjih nekaj dni že čutiti veliko vznemirjenost, a tudi nervozo. Razumljivo, kajti če bo šlo karkoli narobe, bodo lahko to le nemo opazovali. »Pristati na Marsu je zahtevno, ampak ta ekipa je najboljša na svetu. Ko bo Perseverance s hitrostjo okoli 20.000 km/h vstopil v atmosfero, bo že vse pripravljeno,« je poudaril John McNamee, projektni vodja odprave.

Sledilo bo dolgih sedem minut pristajanja. V tem času bo toplotni ščit moral prenesti peklenske temperature, rover se bo medtem segrel le na sobno temperaturo. Sicer tanka atmosfera bo močno upočasnila plovilo, nato se bo eksplozivno odprlo padalo. Trenutek odprtja je kritičen in mora biti do pičice natančen. Rover je opremljen z novo tehnologijo, ki bo najustreznejši čas izračunala glede na oddaljenost od kraja pristanka. Po odprtju padala bo odpadel toplotni ščit, takrat bo rover prvič izkusil atmosfero, prižgal bo kamere in ključne instrumente. Površju se bo bližal bliskovito.



Novi navigacijski sistem in posebne kamere bodo izbrali končno mesto pristanka. Starodavna delta je znanstveno zanimiva, a razbrazdano površje je velika težava za pristajalno ekipo. Hribčki, skale, sipine, rob kraterja, vse to lahko usodno zapečati odpravo.

Natančna navigacijska tehnologija bo snemala približujoče se površje, ga primerjala s prednastavljenimi zemljevidi in rover samodejno preusmerila od morebitnih čeri. Sistem je prestal celo vrsto testiranj, zato je ekipa samozavestna, a vseeno previdna. »Resnično življenje vedno pripravi presenečenja. Nadzorovali bomo vsako sekundo postopka, preverjali baterije kamere in ali se podatki zbirajo pravilno. Šele ko bo rover sporočil, da je pristal na trdnih tleh, bomo lahko začeli proslavljati,« je poudarila Swati Mohan, ki bo nadzorovala delovanje navigacije.