Podatkovna avtocesta bo širša, a ne povsem ravna

Na začetku aprila smo bili priča globalni mini tehnološki bitki. Južnokorejska, japonska in ameriška telekomunikacijska podjetja so na isti dan tekmovala, katero bo prvo prižgalo mobilno omrežje pete generacije, 5G. Šlo je za minute in zmagali so Korejci, pa čeprav so »omrežje« v ta namen na hitro ustvarili tako, da so šestim domačim zvezdnikom razdelili ustrezne pametne telefone.

Tok podatkov do naših mobilnih naprav naj bi že v bližnji prihodnosti iz potočka postal reka. 5G naj bi uporabnikom prinesel nekajkrat večje hitrosti prenosov in bolj zanesljive povezave v podatkovna omrežja, ponudnikom pa infrastrukturo, ki jim bo naslednje desetletje generirala prihodke. A oboji bomo morali za to vložiti nekaj denarja. Potrošniki v nove, združljive naprave, ki za zdaj niso poceni, telekomunikacijske družbe pa v nove bazne postaje in marketinške akcije. Proces, ki se je ravnokar začel, dobro poznamo že iz dosedanjih generacij.

Omrežja prve generacije, 1G, so bila v uporabi konec osemdesetih in na začetku devetdesetih, delovala so analogno in namenjena so bila predvsem prenosu zvoka. Pri nas je bil to že nekoliko naprednejši sistem NMT. Nasledile so jih tehnologije 2G, v Sloveniji je bil to standard GSM, ki je podatke že prenašal digitalno in je zato omogočal tudi prenos nekoliko daljšega teksta. Kmalu po prelomu tisočletja smo dobili tehnologiji tretje generacije HSPA in UMTS, ki sta že zmogli solidno prepustnost in tako omogočali prve mobilne povezave s spletom. Tehnologijo 4G, ki trenutno pretežno streže s podatki vašemu telefonu, pa predstavljata WiMAX in pri nas uporabljani LTE, ki omogoča tudi prenos gigabita podatkov na sekundo (Gbps). Zdaj je v središču pozornosti 5G.

Kaj bo drugače?

Kot vsa omrežja bo tudi najnovejše slonelo na mreži oddajnikov oziroma baznih postaj, ki bodo podatke po radijskih valovih pošiljale našim napravam. Bistveno je, da omrežja pete generacije delujejo na precej višjih frekvencah kot prejšnja. Pravzaprav bodo delovala v dveh pasovih – pod 6 in nad 24 gigahercev. Ker so prve precej podobne frekvencam omrežij 4G, nas zanimajo predvsem druge, ki so v tako imenovanem milimetrskem frekvenčnem spektru. Take valovne dolžine, denimo 28 ali 39 gigahercev, omogočajo precej hitrejši prenos večje količine podatkov, skratka, podatkovna avtocesta bo postala bistveno širša in promet po njej bo tekel hitreje. V teoriji naj bi nam ponudniki zagotavljali tja do 20 Gbps v smeri od oddajnika k uporabniku in pol toliko v nasprotni smeri. Kot smo že rekli, omrežja 4G zmorejo le en sam Gbps. Prihodnost bo torej vsaj na naših zaslonih videti precej lepše. A kot vsaka lepa stvar ima tudi ta še kako pomanjkljivost.



Signal namreč z večanjem razdalje od oddajnika precej hitro oslabi. Pri omrežjih 4G so imele bazne postaje skrajni domet od 15 do 20 kilometrov, medtem ko bo pri 5G doseg oddajnikov le nekaj sto metrov. Zato bodo mobilni operaterji v prihodnjih letih naše bivalno okolje pridno polnili z baznimi postajami. Te bodo manjše in bodo zato nekoliko manj smetile krajino, in kar je morda še bolj pomembno: moč oddajanja bodo aktivno prilagajale potrebam bolj ali manj oddaljenih uporabnikov.
Prihod visokofrekvenčnih oddajnikov v urbano okolje pa je spodbudil spletne zarotnike, ki že uspešno širijo svoje resnice. Denimo, da visokofrekvenčna omrežja povzročajo raka. In da se za vpeljavo infrastrukture 5G skriva želja po depopulaciji našega planeta in da ta premore najrazličnejša tajna orožja, od takih, ki na daljavo zanetijo požar, do onih, ki povzročajo vremenske ujme. V resnici so omrežja 5G med nami že nekaj časa, le da jih niso uporabljali navadni potrošniki, ampak so bila namenjena brezžičnemu prenosu velikih količin podatkov. Denimo do težje dostopnih baznih postaj mobilne telefonije. Resnica seveda ni čisto enoznačna, ker vseh negativnih vplivov na tem področju še nismo raziskali, a prihajajoča omrežna oprema bo sevala s precej manjšo močjo, kot to že počnejo nekateri, prav tako visokofrekvenčni radijski in televizijski oddajniki. Ki so brez zaznavne škode med nami že cele generacije.

Zakaj sploh?

Prejšnja generacija omrežij, pri nas jih uporabljamo od leta 2013, na prvi pogled običajnemu uporabniku povsem zadostuje. Aplikacije se prenašajo bliskovito, celo prenos celovečerca traja le nekaj minut. Zakaj torej ta dragi boj za napredek, ga sploh potrebujemo?

Nove tehnologije za delovanje potrebujejo vse bolj zmogljivo povezavo; takšno, ki ji omrežja 4G skorajda niso več kos. Dober primer so samovozeča vozila, ki so za zdaj še pretežno samozadostna pri prepoznavanju okolice. Že kmalu pa bodo po mobilnih omrežjih komunicirala z drugimi vozili in tako prejemala ključne napotke za gibanje v prostoru. Predvidevamo, da bo med njimi potovala razmeroma majhna količina podatkov, ki pa bodo morali na cilj priti bliskovito. Govorimo o čim manjših zakasnitvah oziroma latencah, nujno potrebnih za učinkovito reagiranje robotskega vozila na morebitne ovire. Podobne potrebe imajo tudi nekatere odzivne službe, denimo gasilci, policija in reševalci.



Druga sveže porajajoča se potreba človeštva se nanaša na hkratno priključitev velike količine naprav v splet oziroma na internet stvari. Povezane naprave tako lahko iz omrežja prejemajo navodila za delovanje, vanj pa pošiljajo podatke o svojem delovanju, denimo o zaznanih napakah. Že nekaj let so na voljo pametne žarnice, omrežene mikrovalovne pečice in hladilniki, enako so s povezljivim vmesnikom opremljeni stroji v sodobni proizvodnji. Po oceni analitikov bo do leta 2020 v splet povezanih že 21 milijard pametnih naprav, česar sedanja omrežja ne bi prenesla. Take naprave sicer ne potrebujejo velikih hitrosti in majhnih zakasnitev, njihove zahteve so povezane z zmogljivostjo omrežja, da zmore streči veliki množici takih naprav na določenem območju, pri čemer je pomembno, da podatke prejmejo in oddajo tako, da se porabi kar najmanj energije.
Omrežje pete generacije bo oplemenitilo tudi svet zabave. Ta je od nekdaj znan po podatkovni potratnosti. Že zdaj prenašamo vedno več videa v visoki ločljivosti, nova generacija omrežij pa bo omogočila uporabo očal za navidezno in obogateno resničnost. Slika, ki jo zajemajo kamere na očalih, je pri obogateni resničnosti namreč nadgrajena še s podatki, ki prihajajo z oddaljenih strežnikov, da vse skupaj deluje kolikor toliko realistično, pa je poleg hitrega procesiranja obojega nujna še široka podatkovna pipica.

Kar zadeva igre, vsaj tiste na telefonih: poslej jih bomo igrali le še pretočno, torej brez prenašanja namestitvene datoteke in nameščanja. Igra bo preprosto tekla na strežnikih založnika, naša naprava pa bo prejemala le sliko in zvok dogajanja. Tudi tega dosedanja omrežja ne zmorejo, vsaj ne v znosni vizualni kakovosti.

Zadnja prednost bo doletela tako uporabnike kot ponudnike, in to je povečanje dostopnosti širokopasovnega interneta. Omrežja 5G bodo namreč po zmogljivosti kar lepo dohitela naša domača ožičena omrežja in jih z leti morda celo nadomestila. Strah, da bo 5G povečal prepad med kakovostjo povezave v mestih in na podeželju, je sicer utemeljen. A po drugi strani se prav v odročnih krajih skrivajo uporabniki, ki doma še nimajo širokopasovne povezave. Nova generacija brezžičnih omrežij jim bo to omogočila, in to brez kopanja jarkov in polaganja žic. Tako utegne interes velikih ponudnikov spleta, da na mesečno naročnino ujamejo še zadnje razpoložljive plačnike, nova omrežja pripeljati tudi v take kraje.

Kaj pa naprave?

Če smo v uvodu omenili tehnološko tekmo, potem moramo omeniti še tisto, ki je zadnje mesece potekala med ponudniki pametnih telefonov. Kdo bo dal na trg prvi telefon 5G? Ker čipov z delujočim 5G-vmesnikom do pred kratkim ni izdelal še nihče, je zmagala Motorola (v lasti kitajskega Lenova) s svojim modelom Z3 5G, ki pa ima v resnici le nadgrajen 4G-vmesnik in je na voljo samo v nekaterih mestih v ZDA. Le nekaj dni zatem je Samsung v Južni Koreji začel prodajati galaxy S10 5G, predstavitev prepogljivega galaxyja folda, ki bo prav tako povezljiv s 5G, pa so pred kratkim zaradi težav z zaslonom preložili za nedoločen čas. Huawei bo svoj, prav tako prepogljiv model mate X poslal na trg poleti, pri čemer je osupljiva njegova cena: 2300 evrov.
​Največjo smolo pri prodoru v 5G ima Apple, ki se je pred leti sprl s podjetjem Qualcomm, edinim resnim ponudnikom 5G-čipov. Pred dnevi sta družbi s poravnavo na en mah zgladili vse sodne spore, a posledica je vendarle to, da jabolčnih naprav pete generacije najverjetneje ne bomo videli pred septembrom 2020. Za tiste, ki ste zdaj zavzdihnili: omrežja 5G so trenutno še v povojih in preizkusni obratovalni dobi. Prihodnjo jesen se bo njihova era šele dobro začela. Apple je torej za zdaj izgubil le bitko v prestižu, tiste najpomembnejše – za uporabnike, ki prinašajo denar – pa morda še ne.