Po srečnem pristanku najprej poklicala ženi. Enemu se ni oglasila …

Astronavt Nick Hague in kozmonavt Aleksej Ovčinin bi trenutno morala biti na Mednarodni vesoljski postaji (ISS), a v četrtek se je pokazalo, da vesoljska potovanja še zdaleč niso brez tveganj, čeprav se k sreči že dolgo ni zgodila tragična nesreča. Dve minuti po izstrelitvi je zatajila ena najbolj preizkušenih in varnih raket na svetu – ruski sojuz –, ni pa, čeprav v praksi ni bil uporabljen že 35 let, zatajil varnostni sistem rakete, ki je edino prevozno sredstvo za človeško posadko do ISS.

»Predstavljal sem si, da bo moj prvi polet v vesolje nepozaben, no, nisem pa si predstavljal, da bo tako nepozaben,« je dejal Hague, ki je zdaj že v ameriškem Houstonu, kjer je prek telekonference, ki jo je prenašala Nasa, odgovarjal na številna novinarska vprašanja.

»Prvi dve minuti poleta sta potekali optimalno. Od normalnega do 'nekaj je narobe' pa je šlo zelo hitro,« je povedal in opisal, kako se je oglasil alarm in je zasvetila lučka za napako nosilne rakete, kako je zatreslo, ko je varnostni sistem opravil svoje in ju v kapsuli potegnil stran od rakete.

Na tej točki, ko je na robu vesolja jasno, da se je pokvarila raketa, se je izkazalo, zakaj so potrebni večletni treningi. »Med urjenjem smo obdelali vse scenarije. Trenirali smo, kako se odzvati. Ostati moraš miren, osredotočen na postopek, delovati moraš kot ekipa. To je edina pot za preživetje. Teh veščin sicer ne razviješ čez noč, v tem sem se uril še kot pilot v ameriški vojski in to tudi ni bil prvi izredni dogodek, ki sem ga doživel,« je poudaril 43-letnik, ki ga je Nasa za astronavta izbrala leta 2013. Dodal je, da je bil vesel, da je bil v kapsuli z njim izkušeni ruski kozmonavt Ovčinin, ki je bil tudi poveljnik.

Astronavta sta se na trdna tla spustila s tako imenovanim balističnim spustom, kjer so sile precej večje kot pri normalnem pristajanju kapsule. »Zame je bilo to vse novo, zame je bilo to prvič, tako da se moram zahvaliti svojemu ruskemu kolegu, ki je že bil v vesolju, in mi je tako pojasnjeval, kaj je normalno in kaj ni. Pri balističnem spustu smo najprej šli više, nato pa pod ostrim kotom proti tlom. Gravitacijske sile so se zelo hitro povečale, k sreči pa nismo dolgo občutili sile 6, 7 G, šlo je za nekaj sekund, potem se je stanje normaliziralo in je do trdnih tal vse potekalo nominalno.«

Humor je rešitev

Nato je sledilo ugotavljanje, kje pravzaprav bosta pristala. Na njuno srečo je bil pristanek na gladkem terenu. Po razpletu se je, kot je povedal Hague, na obrazih obeh srečnih nesrečnežev izrisal velik nasmeh, padlo pa je tudi nekaj šal, češ, kako hitro se je vse skupaj končalo. Priznal pa je, da je občutil nekaj grenkega priokusa, ker je bil tako blizu uresničitev svojih sanj.

Da je po pristanku zavladal humor, je potrdil tudi Ovčinin, ki je o svoji izkušnji spregovoril za rusko televizijo RT. Poleg smeha je bilo tudi malo obžalovanja, ker jima ni uspelo, je dejal. »18 mesecev sva trenirala. To bi bil za Hagua prvi obisk vesolja, zame drugi, zato je bilo zanj verjetno težje. Spomnim se svojega 'prvič'. Kako se uriš in pričakuješ nekaj neverjetnega. Nekatere stvari moraš sam izkusiti, ker le poslušati o tem ni dovolj. Mislim pa, da bova doživela vsa pozitivna občutja in čustva,« je dejal ruski kozmonavt. Oba si v vesolje želita in sta pripravljena na drugi poskus. Ovčinin je povedal, da sta morala opraviti več zdravniško-psiholoških testov in da sta jih opravila z odliko. Kdaj bo stekel njun drugi poskus poti do ISS, še ni znano, saj so poleti do konca preiskave vzrokov nesreče ustavljeni.


 
»To, ko rečemo, da je vesolje težko, ni iz trte izvito. Vseskozi je prisotno tveganje. Poskušamo ga zmanjšati, a nekaj ga vedno ostane. Nič ni popolno, zato pa imamo tu varnostne sisteme. Izkazalo se je, da je sojuzov sistem pripravljen. Zahvaljujem se vsem, ki zagotavljajo delovanje,« je še povedal ameriški astronavt in dodal, da je nesreča pravzaprav še okrepila njegovo zaupanje v sojuze.

Takoj poklicala ženi

Ne znamo si predstavljati, kako je pri srcu stiskalo njune bližnje, ko so videli, da raketa razpada v zraku. Hague je povedal, da je njegova žena vajena izrednih dogodkov, saj je zaposlena v ameriški vojski in je ostala mirna. Čustva so ju nato preplavila, ko sta se objela na letališču v Bajkonurju. »Pogledala me je in mi dejala, da bo vse dobro. 'Boš že prišel tja.'«.  



Tako Hague kot Ovčinin sta svoji ženi poklicala takoj po tem, ko sta opravila vse nujne klice v takšnih primerih. »Vzela sva satelitski telefon. Nadrejenim sem povedal, kje sva, da sva dobro, nato sem poklical svojo ženo in ji razložil, da sem v redu. Vedela je, da je šlo nekaj narobe, kaj več pa ne in sem jo tako uspešno pomiril,« je Ovčinin povedal za RT.

Nato je svojo ženo poklical še Hague. »Smešna zgodba. Sediva ob kapsuli po pristanku, naprej sva klicala nadrejene, nato sva poskušala doklicati svoje bližnje. Ko se je Aleksej pogovoril s svojo ženo, sem še jaz poklical svojo in na mojo nesrečo se je klic preusmeril v telefonsko tajnico. No, lahko pa zdaj ta posneti klic hrani do konca življenja. Povedal pa sem ji, da sem dobro in da je bila precej divja vožnja,« je razložil.