Otrok, ki ni nikoli odrasel

»Dokler je življenje, je upanje.« Misel bi lahko izvenela kot puhlica, a jo je izrekel in dokazoval marca preminuli teoretski fizik Stephen Hawking. Pri 21. letih so mu postavili diagnozo amiotrofične lateralne skleroze (ALS) in mu napovedali nekaj let življenja. Takrat je za kratek čas obupal, bil je na tleh, a tam je bila tudi ljubezen. Nato je v vsakem novem dnevu videl darilo ter kljuboval času in prostoru.

V umu je potoval in raziskoval najskrivnostnejše dele našega vesolja in zapleteno teoretsko znanost na preprost in razumljiv način delil tudi z nami. Po smrti v knjigi Kratki odgovori na velika vprašanja, v kateri so zbrana njegova razmišljanja o vesolju, Zemlji in prihodnosti človeštva. Naša naloga je, da napišemo svetlo, je bil jasen.

Z nenavadnimi in drznimi idejami je zaznamoval astrofiziko, kozmologijo in teoretsko fiziko. Ves čas si je postavljal velika vprašanja, ker, kot je zapisal v omenjeni zadnji knjigi, so ga tako učili že starši in tudi bralcem nenehno polaga na srce: »Bodite radovedni.« Kako se je vse začelo, kako se bo končalo, je v črnih luknjah informacija dokončno izgubljena? Tako je odkril mehanizem, prek katerega črne luknje vendarle izgubljajo maso oziroma izhlapevajo in je poimenovan po njem kot Hawkingovo sevanje. Iskal je tisto eno teorijo vsega, ki bi povezala teorijo o zelo velikem – splošno teorijo relativnosti –, in teorijo o zelo majhnem – kvantno mehaniko. »Moj cilj je preprost: popolno razumevanje vesolja, zakaj je tako, kakršno je in zakaj sploh obstaja,« je nekoč dejal. Znanost je po njegovem mnenju blizu tega cilja, a ni še čisto tam.
​

Ni se strinjal s prepričanjem, da je znanost pretežka in prezapletena, da bi jo razumeli tudi laiki, ki smo fiziko okusili le v osnovni in srednji šoli. Če je predstavljena na jasen način, brez zapletenih enačb, lahko vsakdo vsaj malo zasluti in ceni bistvo teorij o vsem, kar nas obkroža, je verjel Hawking, ki je postregel z naborom prav takšnih preprostih in razumljivih knjig. Če želite pokukati v skrivnosti »velikega načrta«, je njegova prva knjiga Kratka zgodovina časa skoraj obvezno čtivo. Izšla je 1. aprila 1988. V dvajsetih letih so prodali deset milijonov kopij, prevedena je bila v okoli 40 jezikov (tudi v slovenščino; leta 2016 je bila izdana zadnja posodobljena verzija, v katero je avtor dodal nova dognanja).



Če nas je v omenjeni uspešnici peljal od velikega poka, črnih lukenj do morebitnega konca vesolja, nas v posthumni knjigi vodi skozi razpredanja, ki se ne dotikajo le znanosti in njegovih neposrednih raziskovanj. Knjiga, ki so jo iz predavanj in zapisov sestavili njegovi otroci, je njegovo zadnje opozorilo, da je prihodnost negotova, a da je v naših rokah. Največ pozornosti je, seveda, požel odgovor na večno vprašanje, o katerem ima vsakdo svoje mnenje: ali obstaja bog. Hawking je v svoji maniri, vendarle je bil s srcem in umom zapisan znanosti, menil, da ne, in pojasnil, da ima znanost prepričljivejše dokaze za nastanek vesolja in nadaljnjega dogajanja, kot da bi se zadovoljili z razlago obstoja stvarnika. A s tem odgovorom ni, kot je poudaril večkrat, niti za las poskušal omajati vero bralca knjige.

Nas pa je poskušal stresti, da odpremo oči in pogledamo okoli sebe. »Smo v nevarnosti, da sami sebe uničimo zaradi pohlepa in neumnosti. Ne moremo gledati samo nase na tem majhnem, vse bolj onesnaženem in čezmerno poseljenem planetu,« je v zadnjih letih opozoril večkrat. Čeprav optimist z izrednim smislom za humor, je bil pri določenih odgovorih, kot lahko beremo, črnogled. »Kaj je največja grožnja za prihodnost našega planeta? Trk asteroida bi bila grožnja, pred katero nimamo obrambe. A zadnji veliki trk z asteroidom se je zgodil pred okoli 66 milijoni let in ubil dinozavre. Precej bliže nam je grožnja s pobeglim učinkom tople grede. Zvišanje temperatur oceanov bi stalilo ledene pokrove in še dodatno sprostilo ogromne količine ogljikovega dioksida. To bi naše podnebje lahko spremenilo v podnebje, kakršno je na Veneri, temperature bi lahko bile okoli 250 stopinj Celzija.« Bal se je, čeprav je bil ves čas na strani tehnološkega razvoja, da bomo prepozno spoznali, da ustvarjamo lastno pogubo z brezglavim razvojem umetne inteligence. Za preživetje naše civilizacije še nadaljnjih nekaj milijonov let je po njegovem mnenju nujno, da vesoljska potovanja iz znanstvene fantastike prestavimo v resničnost, saj planet postaja premajhen za vse nas. Predvsem na taka velika vprašanja si je vseskozi prizadeval, da bi človeštvo našlo prave odgovore, preden bo prepozno. A ponovimo: »Dokler je življenje, je upanje.«



Omenili smo že, da ga je tudi on izgubil. Pri 20 letih je oktobra 1962 zakorakal na znameniti Cambridge, da bi poglobil svoje znanje matematike in teoretske fizike. Že v zadnjem letniku na Oxfordu je zaznal, da nekaj ni prav. »Padel sem enkrat, dvakrat, a nisem razumel zakaj,« je zapisal v zadnji knjigi. Ta del življenja je zelo lepo prikazan v filmu Teorija vsega (2014), v katerem je Hawkinga upodobil (»še posebno čeden«, kot je poudaril fizik) britanski igralec Eddie Redmayne, za kar je prejel oskarja za glavno moško vlogo. Izkazalo se je, da je vzrok padcev in vse bolj nerazločnega govora ALS – bolezen motoričnega nevrona, po kateri pešajo mišice. Prihodnost je bila po napovedih zdravnikov kratka, a očitno so zakoni narave hoteli drugače (dočakal jih je 76). »Stoletja so verjeli, da so invalidne osebe, kot sem jaz, pod kakšnim prekletstvom boga. No, morda je možno, da sem razjezil koga tam zgoraj, a raje verjamem, da lahko vse razložimo z zakoni narave.«

Njegova bolezen je napredovala zelo hitro, postal je depresiven in ni videl smisla v nadaljevanju pisanja doktorata, saj ni vedel, ali bo živel dovolj dolgo, da ga bo dokončal. »Ko so se moja pričakovanja znižala na nič, je bil vsak nov dan bonus, in začel sem ceniti vse, kar sem imel. Dokler je življenje, je upanje. In, seveda, obstajala je tudi mlada ženska z imenom Jane, ki sem jo spoznal na zabavi,« je zapisal o volji, ki mu jo je vlivala ljubezen prve žene, s katero je imel tri otroke: Roberta, rojenega 1967, leta 1970 se je rodila hči Lucy, leta 1979 še sin Timothy. Leta 1995 sta se z Jane ločila in istega leta se je poročil z nekdanjo negovalko Elaine Mason. Ločila sta se leta 2006.

Kopijo s tresočo roko podpisanega doktorata iz leta 1965 Lastnosti vesolja, ki se širi, katerega elektronska verzija je javnosti od oktobra lani brezplačno dostopna na spletni strani cambriške univerze, zdaj dražbena hiša Christie’s ponuja zainteresiranim kupcem. Thomas Venning, vodja oddelka za knjige in rokopise pri dražbeni hiši, je poudaril, da doktorat ni le prikaz njegove briljantne inteligence, ampak njegovega načina življenja. »Ko smo mu diagnosticirali ALS, je ravno prispel na Cambridge, da bi začel doktorski študij. Ker je bil potrt, je za nekaj časa študij opustil. Doktorska teza pa je plod njegove ponovne posvetitve znanstvenemu delu, in to je ohranil za vse življenje.«

»Jeza zaradi invalidnosti bi bila izguba časa. Treba je nadaljevati življenje in jaz tega nisem storil slabo. Ljudje ne bodo imeli časa za vas, če boste nenehno jezni in se boste pritoževali,« je menil. Zaradi nepredaje je bil vzor številnim: »Moj nasvet drugim invalidnim osebam bi bil, naj se osredotočijo na stvari, ki jih njihova invalidnost ne preprečuje, da bi jih delali dobro, in naj ne obžalujejo stvari, ki jih invalidnost omejuje. Ne bodite invalidni tudi v duhu, če ste že fizično.«



Bolezen ga je kmalu priklenila na voziček, ki bo prav tako na dražbi, izkupiček od prodaje pa bo namenjen Hawkingovi fundaciji in Zvezi za motorične bolezni. Leta 1985 je izgubil še glas, njegove besede so takrat razumeli le še njegovi najbližji. Na potovanju v švicarski Cern je staknil pljučnico, ki bi lahko bila usodna, a je Jane vztrajala, da ga prepeljejo nazaj na Otok, kjer so ga pozdravili, a moral je na operacijo grla, da so opešanim mišicam preprečili, da sta hrana in slina potovala skozi sapnik v pljuča. Do glasu mu je pomagala napredna tehnologija: in sicer program Acat, ki ga je upravljal z drobnimi premiki ličnic, ki so jih zaznali senzorji na njegovih očalih. Prvi pretvornik zvoka mu je nadel ameriški naglas, čeprav bi ga z razvojem tehnologije, lahko zamenjal, se ga je, kot je zapisal, navadil in se z njim poistovetil.



S svojo podobo in željo, da bi znanost približal široki javnosti, je postal eden najprepoznavnejših znanstvenikov tega obdobja. Po njegovi zgodbi je nastal že omenjeni kritiško dobro sprejeti film leta 2014, desetletje pred tem je britanski BBC posnel serijo, v kateri ga je upodobil igralec Benedict Cumberbatch. Tudi sam se je pojavil v več filmih in nadaljevankah: v Star Treku, kot animiran lik v Simsonovih in Futurami, zaradi njegovih komentarjev je v Velikih pokovcih (The Big bang Theory) Sheldon celo omedlel, v satiričnem Monty Pythonu pa je z vozičkom zbil kolega fizika Briana Coxa. Sodeloval je seveda tudi pri pripravi številnih dokumentarnih oddaj.



V posthumni knjigi najdemo vprašanje, kaj je želel postati kot otrok. »Hotel sem biti velik znanstvenik. A nisem bil najboljši učenec, sem pa v šoli imel dobre prijatelje. Pogovarjali smo se o vsem, še posebno o začetku vesolja. Tu so se moje sanje začele in zelo sem srečen, ker so se uresničile.« V življenju je spoznal dobro in slabo, vseskozi pa ga je gnalo vznemirjenje iskanja odgovorov na velika vprašanja. »Nekega dne, upam, bomo poznali odgovore. A potem bodo tu novi izzivi, nova velika vprašanja,« je zapisal. Za to bomo potrebovali nove generacije, ki jih bo gnalo iskanje odgovorov. »Poskušajte razumeti, kaj vidite, in se sprašujte, zakaj vesolje obstaja. Bodite radovedni in ne glede na to, kako težko se vam zdi življenje, vedno je nekaj, kar lahko naredite in vam uspe. Pomembno je, da ne odnehate. Sprostite svojo domišljijo. Oblikujete prihodnost.«